Claude Steiner, Ph.D., Teaching and Supervising Transactional AnalystPRAVLJICA O TOPLIH COFKIH Prevedel in priredil: Bojan Pucelj Nekoč v davnini, dolgo je že tega, sta živela zelo srečna človeka. Ime jima je bilo Tomaž in Marica. Imela sta dva otroka, Janeza in Tino. Da bi lahko razumeli, kako zelo srečna sta bila, vam moram najprej povedati kaj o tem, kako je bilo v tistih dneh. Vidite, takrat je vsakdo že takoj ob rojstvu dobil majhno mehko vrečko Cofkov. Kadarkoli je segel v to vrečko, je lahko potegnil iz vrečke enega Toplega Cofka.  

Po Toplih Cofkih je bilo veliko povpraševanje, saj se je vsakdo, ki mu je kdo dal Toplega Cofka, počutil toplo in prijetno. Ljudje, ki niso redno dobivali Toplih Cofkov, so bili v nevarnosti, da zbolijo. Bolezen je povzročila, da se je njihova hrbtenica zgrbila, na koncu pa so umrli. V tistih dneh je bilo zelo lahko priti do Toplih Cofkov. Vsakič, ko si ga je kdo zaželel, je lahko stopil do vas in vam rekel: »Rad bi imel Toplega Cofka«. Vi bi potem segli v svojo vrečko in potegnili ven Cofka, velikega kot ročica majhnega otroka. Kakor hitro je Cofek zagledal svetlobo, se je zasmejal in razcvetel v velikega, nežnega, drhtečega Toplega Cofka. Poletel je in pristal na ramenih ali na glavi ali pa v naročju tistega človeka. Narahlo ga je pobožal in povzročil, da se je počutil prijetno ves, kolikor ga je bilo. Ljudje so vedno prosili drug drugega, da so dobili Tople Cofke in ker so jih vsi tudi radi dajali, jih ni bilo nikoli težko dobiti dovolj. Vedno jih je bilo mnogo naokrog, zato so se ljudje večino svojega časa počutili toplo in prijetno. Nekega dne pa je od nekod prišla hudobna čarovnica, ki ji stanje v deželi ni bilo pogodu. Ker so bili vsi taka srečni, ni nihče kupoval njenih čarobnih napojev in mazil. Čarovnica je bila zvita in je skovala zloben načrt. Nekega prečudovitega jutra, ko se je Marica igrala s hčerko, je čarovnica stopila k Tomažu in mu šepnila v uho: »Poglej, Tomaž, koliko Toplih Cofkov daje Marica Tini. Če bo tako nadaljevala, ji jih bo zmanjkalo, in ne bo imela nobenega več, da bi ga dala tebi.« Tomaž je ob tem osupnil. Obrnil se je k čarovnici in jo vprašal: »A1i mi želiš reči, da ne bo vedno Toplega Cofka v vrečki, ko bom segel vanjo?« In čarovnica je odgovorila: »Seveda, točno tako. Počasi boš vse porabil in takrat bos ostal brez njih«. Ko je to rekla, je odletela na svoji metli in se pri tem glasno smejala. Tomaž si je to vzel k srcu in pričel oprezati vsakič, ko je Marica dala Toplega Cofka komu drugemu. Počasi je postal zelo zaskrbljen in vznemirjen, saj je imel zelo rad Maričine Tople Cofke in ni želel ostati brez njih. Mislil si je, da ne more biti prav, da Marica vse svoje Tople Cofke da otrokom in drugim ljudem. Pričel se je pritoževati, ko je videl, da je dala Marica Toplega Cofka komu drugemu. Ker ga je imela zelo rada, jih je pričela vedno manj dajati drugim in jih je hranila zanj. Otroci v deželi so to opazili in kmalu prišli do sklepa, da ni v redu, da daš drugim Toplega Cofka vedno, ko te kdo prosi zanj ali ko bi ga rad komu dal. Tudi oni so postali zelo previdni. Pozorno so opazovali svoje starše in se pričeli pritoževati vsakič, ko se jim je zdelo, da eden od njih daje preveč Toplih Cofkov drugim. Postali so zaskrbljeni, da bodo morebiti dali drugim preveč svojih Toplih Cofkov. Čeprav se je se vedno dogajalo, da so vsakič, ko so segli v vrečko, našli tam Toplega Cofka, so to počenjali vedno redkeje. Vedno manj so segali v vrečko in postajali vedno bolj skopi. Ljudje so kmalu pričenjali opažati pomanjkanje Toplih Cofkov in vedno manjkat so se počutili toplo in prijetno. Pričeli so se jim kriviti hrbti, občasno pa je kdo tudi umrl od pomanjkanja Toplih Cofkov. Vedno več in več ljudi je prihajalo k čarovnici in kupovalo pri njej čarobne napoje in mazila, čeprav se ni zdelo, da bi resnično pomagala. No, stanje je postajalo zelo resno. Hudobna čarovnica, ki je povzročila vse to, si ni želela, da bi ljudje umirali, saj mrtvi pač ne morejo kupovati napojev in mazil. Zato je skovala nov naklep. Vsakomur je dala novo vrečko, ki je bila zelo podobna vrečki Cofkov, le da je bila mrzla, medtem ko je bila Cofkova vrečka topla. V teh vrečkah so bile Mrzle Prekle. Ob Mrzlih Preklah se ljudje niso počutili toplo in prijetno, ampak hladno in ostro. Kljub temu so preprečile, da bi se ljudem krivile hrbtenice. Tako so od takrat dalje ljudje, ki so bili zaskrbljeni, da jim bodo pošle zaloge, lahko vsakič, ko jim je kdo rekel: »Želim si Toplega Cofka«, odvrnili: »Ne morem ti dati Toplega Cofka. Bi želel namesto tega Mrzlo Preklo?« Včasih se je zgodilo, da sta se dva človeka srečala in si mislila, da bosta lahko drug od drugega dobila Tople Cofke, a se je eden ali drugi premislil in vse se je končalo z izmenjavo Mrzlih Prekel. Izid vsega tega je bil tak, da je sicer le malo ljudi umrlo, zato pa je bilo toliko več nesrečnih in so se počutili ostro in hladno. Stanje je postajalo vedno bolj zapleteno, saj je bilo od prihoda čarovnice naprej vedno manj in manj Toplih Cotkov med ljudmi. Topli Cotki, ki so bili prej zastonj, ravno tako kot zrak, so sedaj postali izredno dragoceni. Zaradi tega so ljudje pričeli počenjati najrazličnejše stvari, da bi lahko prišli do njih. Pred prihodom hudobne čarovnice se ljudje niso preveč ozirali na to, kdo je komu dajal Tople Cofke. Po prihodu čarovnice pa so se ljudje zaceli zapirati v ožje skupine, da bi ohranili svoje Tople Cofke za svoje člane. Ljudje, ki so se spozabili in dali Toplega Cofka komu drugemu, so se takoj pričeli počutiti krive, ker so vedeli, da bodo drugi v skupini zagotovo obžalovali izgubo Toplega Cofka, za katerega so menili, da pripada njim. Ljudje, ki niso našli radodarne skupine, so si morali kupovati Tople Cofke in veliko delati, da so si lahko prislužili dovolj denarja. Se nekaj se je zgodilo, in sicer to, da so se našli ljudje, ki so vzeli Mrzle Prekle, te so bile namreč zastonj in jih je bilo v obilju, jih zamaskirali in pobarvali v sončno barvo ter jih ponujali naprej kot Tople Cofke. Ponarejeni Topli Cofki so bili v resnici Penasti Cofki in so povzročali dodatne težave. Za primer lahko vzamemo človeka, ki sta se srečala in si brezplačno izmenjala Penaste Cofke, zaradi katerih naj bi se počutila toplo in prijetno, a sta se namesto tega počutila ostro in hladno. Ker so ljudje v takih primerih verjeli, da si izmenjujejo Tople Cofke, so bili tako zmedeni, da niso ugotovili, da je njihovo mrzlo in ostro počutje posledica dejstva, da so prejeli mnogo Mrzlih Prekel. Razmere so bile torej zelo, zelo slabe. V se to se je pričelo s prihodom čarovnice, ki je ljudi prepričala, da so pričeli verjeti, da se bo nekega dne, ko bodo to najmanj pričakovali, zgodilo najhujše. Segli bodo v svojo vrečko, tam pa ne bodo našli niti enega samega Toplega Cofka. V to nesrečno deželo pa je prišla mladenka, ki je bila drugačna od drugih. Zdelo se je, kot da ni se nikoli slišala za hudobno čarovnico in da se ni prav nič bala, da ji utegne lepega dne zmanjkati Toplih Cofkov. Radodarno jih je delila naokrog, včasih tudi takrat, koje niso prosili zanje. Ljudje so se zgražali nad njenim početjem, zato so ji pričeli dajati grda imena. Otrokom je namreč dajala misliti, da jim ni treba skrbeti, da bi lahko ostali brez Toplih Cofkov. Otroci so jo imeli zelo radi, saj so se v njeni bližini prijetno počutili, in so pričeli dajati drugim svoje Tople Cofke vedno, kadar jih je kdo prosil zanje ali pa so le čutili, da bi jih radi komu dali. Odrasli so postali zelo zaskrbljeni, zato so se odločili, da bodo sprejeli zakon, ki naj sčiti otroke pred izgubo vseh zalog Toplih Cofkov. Zakon je ljudem prepovedoval brezskrbno razdajanje Toplih Cofkov, razen v povsem določenih okvirih, vendar se je zdelo, kot da se mnogi otroci zaradi tega ne razburjajo preveč, saj so vkljub zakonu se naprej dajali Tople Cofke drug drugemu, kadarkoli se jim je zahotelo, in vedno, kadar jih je kdo prosil zanje. In ker je bilo otrok zelo, zelo veliko, skorajda toliko kot odraslih, je kazalo, da bodo morebiti uveljavili svojo voljo.V tem trenutku je seveda zelo težko reči, kaj se bo zgodilo. Ali bodo odrasli uveljavili zakon in zaustaviti otroško brezbrižnost? Ali se bodo odrasli morda pridružili otrokom in preverili, če ni morebiti res, da je Toplih Cofkov dovolj, vedno toliko, kot jih potrebujejo? Ali se bodo spomnili časov, ki jih poskušajo povrniti otroci, ko so bili Topli Cofki tako lahko dostopni, da so jih ljudje preprosto dajali in sprejemali kot zrak, ki ga dihajo?  

0%

0%

Posted in: Uncategorized |