A je sprava sploh potrebna?
Moram priznati, da mi gre že pošteno na živce govorjenje o levih in desnih, belih in rdečih, bogatih in revnih. Vsi smo krvavi pod kožo, vsi imamo svoje dobre in slabe trenutke. Vsem bije srce v prsih, vsi smo veseli, ko je nekdo dober z nami in vsi jočemo, ko nas nekdo prizadene. Vsi se borimo za srečo v življenju in vsi se upiramo nepravičnosti.
Strah pred drugačnostjo izhaja iz omejenosti v naših glavah. Predsodki se rodijo iz nepoznavanja. Koliko stvari ali jeznih besed oprostite prijatelju, ki se ločuje in je na koncu z živci. Neznana trgovka pa vas lahko samo nejevoljno pogleda in že se boste šli jokat poslovodji, pa ima mogoče ta trgovka pol ure strme hoje do doma, kjer jo čakata ostarela mati in sin, s katerima živi v stari razpadajoči hiši brez kopalnice. Ja če bi vedeli, rečete bi ravnali drugače.
Ko delam mediacijo med klienti, mi najbolj pomaga metoda chunk up. Pri kateri iz banalnih razhajanj na nivoju vedenja z iskanjem nadrednih pojmov, klienti kmalu ugotovijo, da si pa na nivoju vrednot želijo popolnoma isto. In potem se čudijo, kak so si podobni, pred pol ure sta se pa skoraj raztrgala zaradi pasje hišice. Iščimo podobnosti, ne razlike!
Tako si levi in desni želijo mir in blaginjo za Slovenijo, samo eden bi šel po levi poti, drugi pa po desni. Če ne bi bili tako čustveno obremenjeni s preteklostjo in bi znali racionalno razmišljat, bi ugotovili, da je včasih boljša leva, včasih je boljša desna. Pač oznaki leva in desna rabimo, da se imamo o čem pogovarjat in hecat, pa da si politiki služijo plačo.
Delitve nastanejo zaradi psihičnih motenj posameznikov, ki se želijo uveljaviti, da zadostijo pomanjkanju ljubezni iz otroštva. In dokler bomo verjeli, da res obstajajo levi in desni, bomo tudi mi samo sužnji lastne patologije.
0%Posted in: Uncategorized, odnosi, psihoterapija, stres, vodenje | Comments(0)
