Ena največjih težav v odnosih so naša pričakovanja do partnerja. A se spomnite začetkov vsakega odnosa, kako je takrat fajn, nobenih pričakovanj. Vse kar partner naredi je novo in vzamemo kot darilo. Vedno več kot je majhnih pozornosti in dokazov čustev, vedno bolj postanemo zahtevni. Hočemo in zahtevamo vedno več. Več kot imamo dobrih izkušenj z nekom, večja so pričakovanja, ki nastanejo v naši glavi.

A imamo sploh pravico kaj pričakovati? Pričakovanja nastanejo v naši glavi in majo velikokrat bolj malo veze  z osebo na katero so vezana. Velikokrat smo prepričani, da nam morajo drugi dajati več, kot so realno zmožni. In ko partner ne izpolni naših pričakovanj, se počutimo izdane in frustrirane.

Pričakovanja nastajajo na osnovi naših neizpolnjenih potreb. Največkrat so to projekcije iz otroštva. Nihče nima popolnih staršev, zato imamo vsi takšne ali drugačne neizpolnjene potrebe iz otroštva. Tako pričakujemo od svojega partnerja, da nam bo nadoknadil manjkajoče iz otroštva. Ko tega ne dobimo, smo razočarani. Najhujše pa je, da začnemo kriviti sebe. Še vedno namreč razmišljamo enako kot v otroštvu, da če se bomo še bolj potrudili in izkazali, nas bo partner nagradil s pozornostjo in izpolnil praznino, ki je v nas.

Kadar pričakujemo veliko od drugih, pomeni da smo tudi zelo samokritični. Velikokrat govorimo besede, ki so odmev naših staršev. To je ego stanje kritični starš. Govori nam, tole bi moral narediti, tega ne smeš narediti, daj se bolj potrudi, nikoli ne boš dovolj dober, joj kako si lena,….. Ta kritični starš nas tudi zelo omejuje v izražanju čustev, kar nam še otežuje ipolnitev naših pričakovanj.

S kolegicami psihologinjami se velikokrat šalimo, da se ljudje znajdejo v odnosih zaradi kompatibilnih patologij. Velikokrat se zaljubimo v partnerja, ker nam je na njem všeč nekaj česar nam manjka. Partnerjeva impulzivnost na začetku veze prinese marsikaj vznemirljivega, ko pa gre veza skozi določene razvojne faze, pa nas lahko začne ta impulzivnost zelo motiti.

Moramo se zavedati, da nihče ni popoln in da moramo odgovornost za izpolnjevanje svojih potreb prevzeti sami in ne valiti na partnerja. Najtežeje je sprejeti partnerja takšnega kot je. Vendar nam nič drugega ne preostane, lahko ga sicer zamenjamo, a slej ko prej bomo z drugim partnerjem prišli do istih problemov. Za nas je boljše, da si sami damo priznanje, da se sami razvajamo, kot pa da čakamo na partnerja, ki nam bo bral naše želje iz oči. Vsak dan se moramo v odnosu boriti s pričakovanji, prepoznavati svoje potrebe in jih zadovoljiti skozi delo na sebi. Predvsem pa čimmanj uporabljati kritičnega starša v naših glavah.

100%

0%

Posted in: odnosi, stres |