Kako si sploh lahko pridobimo zaupanje drugih? Velikokrat sama sebi rečem, da sem preveč naivna in, da preveč zaupam ljudem, sploh tistim, ki jih na novo spoznam. Znam pa biti sumničava do partnerja in sem zelo spretna v postavljanju navidez nedolžnih vprašanj. Kakšna je sploh korist od tega čustva. Velikokrat srečamo ljudi, ki zelo težko zaupajo drugim. V vsakem človeku vidijo sovražnika, težko se odprejo in nikomur ne morejo zaupati. Danes, se je pri meni oglasila oseba, ki ima težave v razmerju, ker ne zmore ustvariti bližine. Nezaupljivo se obnaša tudi do drugih ljudi v svojem življenju.

Vsekakor sem malo raziskala ta pojem tudi teoretično in še največ odgovorov našla v čustveni bibliji, knjigi Emocije od Zorana Milivojevića. Kratek povzetek zaupanja oz. nezaupanja.

Nekomu lahko zaupamo, kadar so izpolnjeni trije pogoji:

1. Oseba ima dobre namene.
2. Je sposoben uresničiti svoje namere.
3. Je dosleden in vemo, da bo uresničil svoje namere.

Kadarkoli, kateri izmed zgornjih treh pogojev ni izpolnjen, začnemo ljudje dvomiti oz. sumiti. Lahko dvomimo na osnovi naših izkušenj z določeno osebo, lahko pa dvomimo v nekoga že ko ga prvič vidimo. V obeh primerih se po Zoranu Milivojeviću soočamo z nekonsistnentnostjo osebe. V prvem primeru gre za časovno nekonsistentnost, vemo, da se oseba včasih vede dobronamerno, včasih pa zlonamerno. V drugem primeru pa gre za simultano nekosistenost, ko nam oseba istočasno daje medsebojno nasprotne signale, da je dober in slab hkrati.

Včasih se dvom izraža kot rahla previdnost, drugič je pa to lahko močen izbruh ljubosumja. Velikokrat sploh ne znamo razložiti od kod prihaja občutek dvoma in temu rečemo intuicija. Vendar pa lahko intuicijo definiramo tudi kot nezavedno obdelavo podatkov. Naši možgani obdelajo vsako minuto več kot milijon informacij,medtem ko v našo zavest prodre le 7 ±2 informacij. Zelo dobro namreč zaznamo neverbalno vedenje ljudi na nezavednem nivoju in če ni v skladu z izgovorjenimi besedami te osebe, se v naši glavi oglasi zvonček imenovan intuicija.

Tako kot ima vsako čustvo svoje poslanstvo, ga ima tudi dvom. Predvsem nas želi zaščititi tako, da ločuje resnično in neresnično, verjetno in neverjetno. Sum nas opozori in na osnovi tega lahko gremo iz neprijetne situacije ali pa se pripravimo na slab izhod.

Nagnjenost k zaupanju ali nezaupanju kot splošna naravnanost v življenju ima svoje temelje v našem otrotvu. Že prvo leto našega življenja se namreč oblikuje slika o konstantnem in dobrem objektu, vkolikor starši zadovoljujejo naše fizične in psihične potrebe. Kadar pa starši zanemarjajo otroka, se temeljno zaupanje ne razvije in nezaupljiv odnos do staršev se prenese tudi na vse ostale ljudi v skozi življenje. Pretirana sumničavost nam lahko ravno tako oteži življenje kot pretirana naivnost.

Za vzpostavitev zdravega zaupanja oz. zdravega nezaupanja v življenju, se moramo v terapiji spopasti z vsebinami iz otroštva. Ponovno moramo sprejeti otroka v sebi, mu pomiriti strahove in mu dati občutek varnosti.

100%

0%

Posted in: odnosi |