Seveda če jutranji seks vzamete kot sopomenko besede Petelinji zajtrk. Danes sem na teletekstu prebrala, da je Petelinji zajtrk najbolj gledan film leta 2007 v Sloveniji. Vsakogar, ki si je film ogledal ta podatek ne bo presenetil. Končno je namreč slovenska filmska produkcija uspela posneti ravno prav komercialen film, ki ga je začinila še z dobrimi in popularnimi igralci.

Moram priznati, da me je k ogledu filma pritegnila predvsem moška igralska zasedba. Dario Varga in Primož Bezjak sta dobro odigrala svoji vlogi. Sploh Primož Bezjak je fenomenalen, spomnim se ga še iz srednješolskih mjuziklov, kjer je v predstavah res izstopal. Na tej povezavi najdete sliko Primoža Bezjaka v mlajših letih, ga prepoznate? V Petelinjem zajtrku je uspel lik odigrati tako naravno, da težko vidiš mejo med njim in likom. S Pio Zemljič sta se tudi lepo ujela v njunih vlogah. Vsekakor bi vsem priporočila ogled filma.

Zanimiv je tudi idiličen konec filma. Dobro, da je srečen, saj zato hodimo ljudje v kino. Filmi so pač nadomestilo za pravljice. Vsaj za kratek čas lahko verjamemo, da se v življenju dogajajo čudeži. Bistveno je to, da verjamemo, da se bo tudi nam potem zgodil čudež v življenju.

Zadnjič sem zasledila v nekem tekstu, kako smo psihologi preveč obsedeni s patologijo ljudi. Premalo namreč uporabljamo pozitivni pogled, ki ga promovira pozitivna psihologija. To napako sem opazila tudi pri sebi, ko sem razmišljala o likih iz Petelinjega zajtrka.

Bronja je mlada ženska katere mladostniška upornost preide v pasivno odvisnost od svojega moža. Svoje nezadovoljstvo z življenjem miri s tabletami za živce in ljubimci, ki pridejo mimo. No nato pa kr naenkrat se ženska, ki je samo okrasek in lastnina svojega moža, tudi zaljubi. Še več zaradi spleta okoliščin postane zadovoljna partnerka mladega avtomehanika.

V resničnem življenju bi se zgodba zaključila drugače. Bronja bi vedno ostala s svojim možem, saj ne bi zbrala dovolj poguma, da bi zapustila moža. Ob moževi smrti bi si pa v realnem življenju zopet poiskala starejšega premožnega moškega in v njem iskala očetovsko figuro. Seveda v taki vezi ne bi bila zadovoljna in bi se kratkočasila z mlajšimi ljubimci. To bi bil potem pač tipičen slovenski film in takih ne maramo, saj je že življenje včasih dovolj kruto.

No ampak hvala bogu za sodobne pravljice filme, ki kažejo bolj pozitivno alternativo resničnemu življenju.

50%

50%

Posted in: odnosi, psihoterapija, razvoj potencialov, seks, spolnost |