Zadnjič mi je en moj zelo bister prijatelj postavil zelo zanimivo vprašanje, kje je meja med pozitivnim razmišljanjem in zavajanjem samega sebe. To vprašanje vztraja že kar nekaj dni v mojih notranjih dialogih, a verjetno je to dilema, ki te spremlja celo življenje.

Že iz osnovne šole ven berem knjige, ki spodbujajo k pozitivnemu mišljenju. In opazila sem tudi zanimiv proces, ki se je dogajal ob branju takih in drugačnih knjig. Prebereš knjigo, si zelo navdušen, vse želiš spravit v akcijo, življenje je lepo in vse kaže na to, da nauki iz knjige delujejo. Sčasoma pa to nekako prerasemo in spet je vse po starem. Podobni problemi nas spremljajo skozi življenje kot prej in včasih se nam spet zazdi, da smo v začaranem krogu. Se pravi knjige niso pravi odgovor.

Kakšna je razlika med dreamerji in doerji? Med sanjači in tistimi, ki uspejo. Jaz bi rekla, da je odgovor v ceni, ki si jo pripravljen plačat. Veliko ljudi s katerimi se pogovarjam ima velike želje, jaz bi to, jaz bi ono, jaz bi tretje,… Na ravni izražanja želj, še imajo razjasnjene stvari, ko pa pride do pogovora zakaj ne naredijo tega ali onega, pa se ponavadi sproži plaz izgovorov. Na srečo ima NLPt zelo dobro metodo, ki se imenuje Ciljni model. Ta metoda je navidez zelo enostavna, preprosta, ampak iz nje lahko toliko razbereš, meni takoj pove, a si je oseba zastavila realno dosegljiv cilj. Je pa zelo super stvar za kliente, dobijo neposredno povratno informacijo o svoji trenutni situaciji. Kje se nahajajo na poti do cilja, kakšne ovire morajo premagati, kako močno si želijo cilj in najpomembneje, ali so pripravljeni plačati ceno, ki jo cilj od njih zahteva.

Dejstvo je, da ima vse svojo ceno. Sami se moramo odločiti, a smo jo pripravljeni plačati. Gledam nekatere svoje zelo uspešne prijatelje in prijateljice, mislim kapo dol res so veliko dosegli. So že prave managerske zvezde. Priznam, včasih jim zavidam. Velikokrat pa se dobro zavedam, da se nisem pripravljena odpovedat prostim popoldnevom, druženju s prijateljicami, prespanim nočem, ležernim vikendom.

Sami pri sebi moramo vedeti kako daleč smo pripravljeni iti in v glavi ohraniti le tiste cilje, za katere smo pripravljeni plačati ceno, ki jo zahtevajo. Drugače je naša pozornost preveč razpršena in potem se res vrtimo v enem in istem krogu.

0%

0%

Posted in: finance, razvoj potencialov, vodenje | Comments(5)