Meja med pozitivnim razmišljanjem in samoprevaro
Zadnjič mi je en moj zelo bister prijatelj postavil zelo zanimivo vprašanje, kje je meja med pozitivnim razmišljanjem in zavajanjem samega sebe. To vprašanje vztraja že kar nekaj dni v mojih notranjih dialogih, a verjetno je to dilema, ki te spremlja celo življenje.
Že iz osnovne šole ven berem knjige, ki spodbujajo k pozitivnemu mišljenju. In opazila sem tudi zanimiv proces, ki se je dogajal ob branju takih in drugačnih knjig. Prebereš knjigo, si zelo navdušen, vse želiš spravit v akcijo, življenje je lepo in vse kaže na to, da nauki iz knjige delujejo. Sčasoma pa to nekako prerasemo in spet je vse po starem. Podobni problemi nas spremljajo skozi življenje kot prej in včasih se nam spet zazdi, da smo v začaranem krogu. Se pravi knjige niso pravi odgovor.
Kakšna je razlika med dreamerji in doerji? Med sanjači in tistimi, ki uspejo. Jaz bi rekla, da je odgovor v ceni, ki si jo pripravljen plačat. Veliko ljudi s katerimi se pogovarjam ima velike želje, jaz bi to, jaz bi ono, jaz bi tretje,… Na ravni izražanja želj, še imajo razjasnjene stvari, ko pa pride do pogovora zakaj ne naredijo tega ali onega, pa se ponavadi sproži plaz izgovorov. Na srečo ima NLPt zelo dobro metodo, ki se imenuje Ciljni model. Ta metoda je navidez zelo enostavna, preprosta, ampak iz nje lahko toliko razbereš, meni takoj pove, a si je oseba zastavila realno dosegljiv cilj. Je pa zelo super stvar za kliente, dobijo neposredno povratno informacijo o svoji trenutni situaciji. Kje se nahajajo na poti do cilja, kakšne ovire morajo premagati, kako močno si želijo cilj in najpomembneje, ali so pripravljeni plačati ceno, ki jo cilj od njih zahteva.
Dejstvo je, da ima vse svojo ceno. Sami se moramo odločiti, a smo jo pripravljeni plačati. Gledam nekatere svoje zelo uspešne prijatelje in prijateljice, mislim kapo dol res so veliko dosegli. So že prave managerske zvezde. Priznam, včasih jim zavidam. Velikokrat pa se dobro zavedam, da se nisem pripravljena odpovedat prostim popoldnevom, druženju s prijateljicami, prespanim nočem, ležernim vikendom.
Sami pri sebi moramo vedeti kako daleč smo pripravljeni iti in v glavi ohraniti le tiste cilje, za katere smo pripravljeni plačati ceno, ki jo zahtevajo. Drugače je naša pozornost preveč razpršena in potem se res vrtimo v enem in istem krogu.
0%Posted in: finance, razvoj potencialov, vodenje |
januar 17th, 2008 at 11:10 dopoldne
Pomen postavljanja ciljev je eden bistvenih. Če si postavimo neprimerne cilje, je rezultat tudi temu primeren. Zato je prva “umetnost” ravno v veščini postavljanja ciljev.
Meja med pozitivnim mišljenjem in slepenja samega sebe pa se lahko doseže z nekim zavedanjem realnosti. Če si recimo želiš postati astronavt v roku enega meseca, je to nerealno in pozitivno mišljenje o tem, da ti bo to uspelo, je zaman.
januar 17th, 2008 at 11:55 dopoldne
Pravilno si napisala, poanta je v tem, da si postavimo realne cilje v skladu z našo realnostjo. Za milijonarja je postati astronavt izvedljivo v roku pol leta, za nadebudnega mladeniča je to verjetno 10 ali 15 letni projekt.
januar 17th, 2008 at 9:57 popldne
Težava je v tem, da če si zastaviš preveč ‘realne’ cilje, te morda ne motivirajo dovolj, da bi jih sploh dosegel pa tudi če jih dosežeš, verjetno nisi izkoristil vsega svojega potenciala. V bistvu si moraš vedno zastaviti malo višje cilje, kot misliš, da zmoreš. Da lahko še vedno malo sanjaš, ker te to bolj žene naprej. Ugibam.
Še bolj pomembno se mi pa zdi, da se cilje obnavlja. Če sledimo napredku in se prilagajamo situaciji, cilje postavljamo znova in znova, jih višamo, nižamo, bomo morda bolj uspešni. Ampak spet - kje je pametna meja, da se ne izgubimo? Da ne spreminjamo ciljev za vsak spodrsljaj… Ta tema mi je zelo zanimiva drugače. Cilji, ki smo jih zastavili v prvem poskusu, so pa zelo verjetno slabi.
Z veseljem bi kaj prebral na temo, kako utišati otroka in starša v sebi, da se lahko skoncentriramo na odraslo osebo
Pa še to, enkrat sem nekje prebral, da je glavni problem motivacijskih knjig to, da so napisane zato, da bi se prodajale in ne zato, da bi pomagale. Ko enkrat bereš tovrstne knjige s to mislijo v glavi, jih ne moreš več jemati resno. Oziroma vsaj končno začneš ohranjat eno pametno distanco do njih.
januar 17th, 2008 at 10:59 popldne
Po moje rabimo tako velike kot majhne cilje. Veliki cilji nas navdajo z večjo motivacijo, vendar ponavadi rabimo več časa, da jih dosežemo. In največji problem je, da motivacija hitro upade, če ne vidimo napredka. Zato je bolje velike cilje razdelite na etape (oz. več majhnih ciljev), ko dosežemo majhen cilj, vidimo napredek in motivacija se ohrani ali celo zveča.
Spreminjanje ciljev je lahko tudi odraz osebnostne rasti, lahko pa je samo posledica prerahle vizije. Bistvo je v viziji, če maš trdno in jasno vizijo na osnovi katere postaviš cilje, bodo cilji tudi bolj jasni in odporni na ovire.
Neeeee. Zakaj bi odstranil otroka in starša. Odrasli deluje predvsem razumsko. Mislim, da je zelo dobro, če uspešno integriramo vsa tri ego stanja. Seveda je pa treba delati na tem, da zbezamo na plan svobodnega otroka in negujočega starša :).Kritičnega starša in adaptiranega otroka pa pustimo malo spati.
Se strinjam imaš avtorje, ki pišejo samo zato, da prodajajo. Imaš pa ljudi, ki celo vedo kaj pišejo. Če ne drugega nam malo razširijo obzorje ali pa vsaj malo zmotivirajo. Ustavi se večinoma pri nas, ko je treba teorijo prenesti v dejanja.
januar 18th, 2008 at 6:41 popldne
Jajaja, z obnavljanjem ciljev sem mislil na etape.
Pa pri staršu sem mislil kritičnega starša. Saj se bom počasi navadil bolj jasno izražat