….je stavek, ki mi že od ponedeljka odzvanja v glavi. Slišala sem ga na predavanju g. Jožeta Gal-a v okviru Društva Joga v vsakdanjem življenju. Tako preprost, a tako resničen.

Govora je bilo tudi o karmi, o dobrih in slabih dejanjih, edini stvari, ki nas spremlja skozi vsa življenja. No ne bom se spuščala v filozofiranje o tem ali imamo samo eno ali več življenj, o tem lahko kaj napišem v naslednjem življenju, če obstaja :). Nekako me je ta karma spomnila na superego, čeprav ne gre za enakovredni stvari.

Po Freudovi psihoanalitični teoriji je superego del naše osebnosti, v njem so vsa naša ponotranjena moralna načela in ideali, ki smo jih pridobili iz staršev in družbe. To je prevzaprav naš občutek za to, kaj je prav in kaj ni. Nasproti superegu stoji id, del naše osebnosti, ki zahteva takojšnjo zadovoljitev vseh naših potreb in se ne ozira na nikakršno moralo. Med njima je pa ego, kot del ki mora upoštevati princip realnosti. Skrbi za to, da se potrebe in impulze ida zadovoljijo na socialno sprejemljiv način. Oseba, ki ima pravo moč ega, je sposobna držati dobro ravnotežje med vsemi silami. V kolikor je moč ega premajhna je oseba zelo moteča za svoje socialno okolje, ko je moč ega prevelika, je oseba preveč popustljiva. Naš ego vsak dan išče ravnotežje bolj ali manj uspešno.

V zadnjem času lahko veliko slišimo o raznih direktorjih in lastnikih velikih podjetij, ki so si pridobili bajne vsote denarja, dostikrat tudi nelegalno. Vprašanje, ki se mi tukaj pojavlja je, a bi to naredili vsi, ki bi bili na njihovem mestu? Star pregovor pravi: “Prilika dela tatu.” Samo potem, ne bi bilo več varno stopiti niti na ulico. Zanima me kaj se plete po glavi ljudem, ki že imajo ogromne količine denarja, pa vseeno gredo v navzkrižje z zakonom, da pridobijo še dodaten milijonček ali dva v svoj žep. Verjetno je denar tudi zelo močna droga, vedno rabiš več in več. Po drugi strani si pa verjetno misli, če se drugi to gredo, zakaj se ne bi tudi jaz. Roko na srce, vemo pa tudi vsi, da še nihče izmed mogočnih bogatašev ni bil tepen od roke pravice. Potem se pač igrajo z milijončki, ki mimo vseh zakonov padajo v njihove žepe. Jim je superego čisto utihnil, ali pa ima le drugačne ideale in standarde?

Po mojem mnenju se potlačevanje superega slej ko prej izrazi v obliki kakšne bolezni. Nezavedno ne najde druge poti in začne kaznovati naše telo. Kar pa se ne zgodi, če so standardi in ideali superega v skladu s početjem osebe. Naša vest nas lahko tepe že tekom življenja.

Seveda je lahko filozofirat o morali in vesti, težko pa je odplačevati kredite in nahraniti lačna usta. Kruto je videti 4 člansko družino, ki se preživlja s 300 EUR-i na mesec. Pa gre tukaj za ljudi, ki so delovni, a jih je prometna nesreča moža prisilila v životarjenje ob ženini plači. Take bi razumel, če bi kradli, namesto da si sposojajo denar in zadolžujejo iz meseca v mesec.

Najtežja dilema, ki se zbuja v meni je ta, če lahko nekdo upošteva svoja moralna načela in vseeno uspe v poslovnem svetu. Ali lahko služiš velike denarje in vseeno poslušaš svoj superego? Verjetno je vse odvisno od našega življenjskega scenarija, ki smo si ga napisali, je pa še vedno čas, da ga spremenimo.

Resnica pa je res ta, da v grob ne bomo odnesli svojega bogastva, na smrtni postelji nam milijoni ne pomenijo nič, veliko pa pomeni to, da si spravljen s svetom. Da veš, da si bil dober človek in si delal dobro. Nekaterim to veliko pomeni že tekom svojega življenja, drugim pa malo manj.

0%

0%

Posted in: psihoterapija, razvoj potencialov |