Kaj je bilo zame glavno sporočilo filma P.S. ljubim te? Predvsem to, da ne znamo nekaj ceniti dokler tega ne izgubimo. Ne bom se spuščala v oceno filma, pač tipičen ameriški film z predvidljivimi zapleti in razpleti, od Swankove sem sicer pričakovala več, glede na njene prejšnje vloge. Film nam da veliko možnosti, da med gledanjem doživimo svojo katarzo, porabimo kup robčkov in razbremenjni zapustimo dvorano.

Na začetku filma dobimo vpogled v tipično zvezo med žensko in moškim. Tako kot v vsaki vezi imata tudi ta dva svoje vzpone in padce, prepire in sprave. drug z drugim nista popolnoma zadovoljna, niti nista zadovoljna s svojo vezo. Ta veza pa postane idealna v trenutku, ko on umre. Začne ga idealizirati in neha živeti. Zapre se v stanovanje in žaluje za njim.

To je le eden od primerov, kako znamo ceniti ljudi, šele ko jih izgubimo. Dokler jih imamo ob sebi vidimo samo njihove napake, sploh ko se naši egoti bojujejo med sabo. Ko nekdo odide iz našega življenja, pa se zgodi zanimiv fenomen. Osebo začnemo gledati skozi rožnata očala in vidimo samo to kar smo izgubili, ne vidimo pa tega kar smo pridobili oz. nam to nič ne pomeni.

Tudi pogled skozi zgodovino nas uči, da večina vrhunskih umetnikov zaslovi šele po svoji smrti. Pa niti ne rabimo iti tako daleč skozi zgodovino. Poglejmo samo Toša Proeskega, njegovi cd-ji se po smrti bolje prodajajo kot prej. Časopisi so o njem več pisali po njegovi smrti, kot prej ko je bil živ. Seveda je še mnogo takšnih primerov iz sveta šovbiznisa Curt Cobain, Fredie Mercury,itd….

Kaj pa lahko naredimo zase? Vsi vemo, da je življenje kratko. Naši bližnji, ki so ta trenutek z nami, so lahko že naslednji trenutek nam odvzeti. Minljivosti se vsi zavedamo, pa čeprav se tako trudimo zatiskati oči. Potrebno je vsak dan prešteti blagoslove, ki smo jih deležni. Mogoče nam bo to pomagalo ceniti svoje bližnje dokler so še tu ob nami. Kaj nam pomaga, da za njimi v grob vpijemo lepe besede in izražamo vsa ta silna čustva, ko so mrtvi. Naše življenje je tukaj in zdaj.

Ga lahko tako polno izkoristimo, da ne bomo ničesar obžalovali, ko našega partnerja ali bližnjih ne bo več ob nas?

89%

11%

Posted in: odnosi, psihoterapija | Comments(3)

Včeraj sem malo gledala dogajanje v hiši Big brother. Vedno, ko ga gledam, imam občutek, da gledam podgane v nekem raziskovalnem laboratoriju. V vsaki škatli imajo eno skupino podgan in eksperimentatorji spreminjajo eksperimentalne pogoje.

Read the rest of this entry »

100%

0%

Posted in: finance, odnosi, seks, stres | Comments(10)

Edino kar sem lahko 100% gotova, da bom doživela v življenju je smrt. Kaj pa vi? Ste kdaj razmišljali o smrti? Kako si želite umreti? A ste poskrbeli za oporoko? Veste kakšen pogreb želite? Imate tako urejene odnose, da lahko že jutri umrete?

Read the rest of this entry »

0%

0%

Posted in: Uncategorized | Comments(1)

Za našo peergrupo transakcijske analize sem iz TA today prevedla poglavje o strokih. Ker se mi je zdelo zanimivo, sem ga malo skrajšala in priredila za blog. Stroki so zelo pomembni za nas in dajanje strokov močno vpliva na naše odnose in celotno naše življenje. Kaj sploh so stroki?

Greste po cesti in srečate soseda, ki prihaja v vaši smeri, zaželi vam lep dan in se vam nasmehne. Vi se nasmehnete nazaj in odvrnete z enako željo. Pravkar ste si izmenjali »STROKE« s svojim sosedom. Stroke je enota prepoznavanja.

Ta izmenjava strokov nam je večinoma tako blizu, da se je niti ne zavedamo več. Zamislimo si pa, da bi repriza dogodka potekala takole. Vi greste po cesti in srečate soseda, se mu nasmehnete , on pa gre mimo vas, kot da ste zrak. Kako bi se počutili?

Če ste kot večina ljudi, bi bili zelo presenečeni nad neodzivom svojega soseda. Vprašali bi se, le kaj je narobe? Dejstvo je, da potrebujemo stroke in se počutimo prikrajšane, če jih ne dobimo.

Eric Berne ustanovitelj transakcijske analize je opisal lakoto, ki jo izkusi vsakdo od nas. Vsi potrebujemo fizično mentalno stimulacijo, kar imenujemo dražljajska lakota.

Temelji na izsledkih zelo znane raziskave Reneja Spitza, ki je opazoval dojenčke v domu za sirote. Bili so dobro hranjeni, čisti in na toplem. Vendar pa so kazali več fizičnih in čustvenih težav kot katerikoli drugi otroci, ki so jih vzgojile mame ali drugi skrbniki. Spitz je zaključil, da je otrokom primanjkovalo stimulacije. Cele dneve so lahko strmeli le v bele zidove svojih sob in so imeli le malo fizičnega kontakta z osebjem doma. Manjkalo jim je dotikanje, cartanje in božanje, ki bi ga v normalnih razmerah dobili od svojih staršev.

Berne je izbral besedo stroke (božanje), ki se nanaša na potrebo otroka po dotiku. Kot odrasli, še vedno hrepenimo po fizičnemu kontaktu. Naučimo pa se tudi nadomestiti fizični dotik z drugimi enotami prepoznavanja. Nasmeh, kompliment, mrk pogled, žalitev - vse to so znaki, ki kažejo, da je bil naš obstoj prepoznan. Prepoznavna lakota je izraz, ki ga je Berne uporabil za opis potrebe po prepoznavanju s strani drugih.

Stroki so lahko verbalni (pozdrav, pohvala,žalitev…) ali neverbalni (nasmeh, mrk pogled,…). Pozitivni stroki so tisti, ki jih prejemnik zazna kot pozitivne, negativne stroke pa zaznamo kot boleče. Iz tega bi lahko sklepali, da ljudje iščemo pozitivne stroke izogibamo pa se negativnim. To ne drži.

V realnosti je vsak stroke boljši kot noben.

To idejo podpira tudi zanimiva študija o podganah. Dve skupini podgan so v laboratoriju vzgajali v identičnih praznih škatlah. Ena skupina je dobivala parkrat na dan elektrošoke, druga pa nobenega dražljaja. Na presenečenje eksperimentatorjev se je skupina, ki je dobivala elektrošoke bolje razvijala, kot skupina brez dražljajev.

Tudi mi smo kot podgane, da bi zadovoljili svojo lakoto po dražljajih uporabimo tako negativne kot pozitivne stroke. Kot otroci to instinktivno zaznamo. Vsi smo v zgodnjem otroštvu izkusili kako je ne dobiti pozitivnega stroka, ko si ga močno želiš. Tako smo iznašli različne načine, da dobimo negativne stroke, kljub njihovemu bolečemu učinku. Raje smo trpeli bolečine, kot ostali brez kakršnegakoli stroka.

V odraslem življenju pogosto preigravamo ta vzorec iz otroštva in nadaljujemo z iskanjem negativnih strokov. To je izvor nekaterih vedenj, ki se zdijo samouničevalna.

Kako upravljati s stroki pa mogoče enkrat v prihodnosti :).

0%

100%

Posted in: odnosi, psihoterapija, razvoj potencialov, stres | Comments(3)