Vsak je boljši kot noben

Za našo peergrupo transakcijske analize sem iz TA today prevedla poglavje o strokih. Ker se mi je zdelo zanimivo, sem ga malo skrajšala in priredila za blog. Stroki so zelo pomembni za nas in dajanje strokov močno vpliva na naše odnose in celotno naše življenje. Kaj sploh so stroki?

Greste po cesti in srečate soseda, ki prihaja v vaši smeri, zaželi vam lep dan in se vam nasmehne. Vi se nasmehnete nazaj in odvrnete z enako željo. Pravkar ste si izmenjali »STROKE« s svojim sosedom. Stroke je enota prepoznavanja.

Ta izmenjava strokov nam je večinoma tako blizu, da se je niti ne zavedamo več. Zamislimo si pa, da bi repriza dogodka potekala takole. Vi greste po cesti in srečate soseda, se mu nasmehnete , on pa gre mimo vas, kot da ste zrak. Kako bi se počutili?

Če ste kot večina ljudi, bi bili zelo presenečeni nad neodzivom svojega soseda. Vprašali bi se, le kaj je narobe? Dejstvo je, da potrebujemo stroke in se počutimo prikrajšane, če jih ne dobimo.

Eric Berne ustanovitelj transakcijske analize je opisal lakoto, ki jo izkusi vsakdo od nas. Vsi potrebujemo fizično mentalno stimulacijo, kar imenujemo dražljajska lakota.

Temelji na izsledkih zelo znane raziskave Reneja Spitza, ki je opazoval dojenčke v domu za sirote. Bili so dobro hranjeni, čisti in na toplem. Vendar pa so kazali več fizičnih in čustvenih težav kot katerikoli drugi otroci, ki so jih vzgojile mame ali drugi skrbniki. Spitz je zaključil, da je otrokom primanjkovalo stimulacije. Cele dneve so lahko strmeli le v bele zidove svojih sob in so imeli le malo fizičnega kontakta z osebjem doma. Manjkalo jim je dotikanje, cartanje in božanje, ki bi ga v normalnih razmerah dobili od svojih staršev.

Berne je izbral besedo stroke (božanje), ki se nanaša na potrebo otroka po dotiku. Kot odrasli, še vedno hrepenimo po fizičnemu kontaktu. Naučimo pa se tudi nadomestiti fizični dotik z drugimi enotami prepoznavanja. Nasmeh, kompliment, mrk pogled, žalitev – vse to so znaki, ki kažejo, da je bil naš obstoj prepoznan. Prepoznavna lakota je izraz, ki ga je Berne uporabil za opis potrebe po prepoznavanju s strani drugih.

Stroki so lahko verbalni (pozdrav, pohvala,žalitev…) ali neverbalni (nasmeh, mrk pogled,…). Pozitivni stroki so tisti, ki jih prejemnik zazna kot pozitivne, negativne stroke pa zaznamo kot boleče. Iz tega bi lahko sklepali, da ljudje iščemo pozitivne stroke izogibamo pa se negativnim. To ne drži.

V realnosti je vsak stroke boljši kot noben.

To idejo podpira tudi zanimiva študija o podganah. Dve skupini podgan so v laboratoriju vzgajali v identičnih praznih škatlah. Ena skupina je dobivala parkrat na dan elektrošoke, druga pa nobenega dražljaja. Na presenečenje eksperimentatorjev se je skupina, ki je dobivala elektrošoke bolje razvijala, kot skupina brez dražljajev.

Tudi mi smo kot podgane, da bi zadovoljili svojo lakoto po dražljajih uporabimo tako negativne kot pozitivne stroke. Kot otroci to instinktivno zaznamo. Vsi smo v zgodnjem otroštvu izkusili kako je ne dobiti pozitivnega stroka, ko si ga močno želiš. Tako smo iznašli različne načine, da dobimo negativne stroke, kljub njihovemu bolečemu učinku. Raje smo trpeli bolečine, kot ostali brez kakršnegakoli stroka.

V odraslem življenju pogosto preigravamo ta vzorec iz otroštva in nadaljujemo z iskanjem negativnih strokov. To je izvor nekaterih vedenj, ki se zdijo samouničevalna.

Kako upravljati s stroki pa mogoče enkrat v prihodnosti .