Zdaj smo tu, zdaj nas ni
Edino kar sem lahko 100% gotova, da bom doživela v življenju je smrt. Kaj pa vi? Ste kdaj razmišljali o smrti? Kako si želite umreti? A ste poskrbeli za oporoko? Veste kakšen pogreb želite? Imate tako urejene odnose, da lahko že jutri umrete?
Ha, zelo morbidna vprašanja boste rekli. Seveda se strinjam. A ni hecno, da o najbolj gotovi stvari v našem življenju, najmanj razmišljamo in tudi najmanj vemo. Danes sem bila na drugem pogrebu v tednu dni, oba pokojna sta bila samska, eden se je bližal 40im drugi 50im. Oba sta umrla na kolesu. Eden je bil bolj samotarski, drugi bolj družaben tip in temu primerno je bilo tudi ljudi na vsakem pogrebu.
Ko tako poslušaš govore ob grobu se vprašaš, kaj je to kar šteje, ko si samo prah v žari? Šteje to da se te spominjajo množice, kot so se npr.: Drnovška, ali je več šteje to, da se te tistih par ljudi spominja z ljubeznijo. Šteje več, da si dosegel vse možne nazive, ali šteje to, da si pomagal ostarelim sosedom, ko so potrebovali pomoč. Verjetno šteje oboje. Kaj šteje več, bomo vedeli šele, ko nas ne bo več. Oz. a bomo sploh vedeli?
Ob gledanju ljudi na pogrebu, se vedno vprašam zakaj jočemo. Je to zato, ker se soočamo z lastno minljivostjo ali se nam smilijo svojci? Po moje je tu več projekcije, kot empatije z umrlim. Pokojni so tako rešeni skrbi, bolečin, raznih težav, čeprav ne vemo, kaj nas čaka v onostranstvu. Zanimivo je, da večina religij uči, da je na oni strani bolje. Skrbi nas za sebe, kaj bo z nami ko umremo. Še bolj se jočemo zaradi ljudi, ki so ob nas. Le kaj bodo oni brez nas. Je to sebičnost ali alruizem, če si ne moremo predstavljati, kako bodo drugi živeli brez nas.
Smrt je bila na žalost že večkrat del mojega življenja, odpeljala je nekaj čudovitih ljudi v onostranstvo. Zelo sem jim hvaležna, da so bili del mojega življenja, od njih sem dobila veliko. Včasih jim pa tudi zamerim, da so me tako hitro zapustili.
Res me zanima, se za našimi življenji skriva smiselna urejenost in pravičnost ali je vse en k……. kaos, kogar dobijo tega potunkajo.
Odgovor vam pošljem čez 7 desetletij iz onostranstva 
0%Posted in: Uncategorized |
marec 13th, 2008 at 8:07 dopoldne
Svoje smrti se ne bojim, razen sedaj, ko imam majhna otroka. Bojim pa se izgube. Smrt mladega človeka ali otroka je vedno zelo žalostna. Jaz mislim, da onostranstva ni in da ko umremo izginemo. Zato je zame izguba ljubljenega človeka še posebaj trvmatična. če bi verjela, da bi se srečali nekje nad zvezdami s harfamit itd, bi mi bilo lažje. Vendar na žalost ne gre, ne verjamem.