Kaj je bilo zame glavno sporočilo filma P.S. ljubim te? Predvsem to, da ne znamo nekaj ceniti dokler tega ne izgubimo. Ne bom se spuščala v oceno filma, pač tipičen ameriški film z predvidljivimi zapleti in razpleti, od Swankove sem sicer pričakovala več, glede na njene prejšnje vloge. Film nam da veliko možnosti, da med gledanjem doživimo svojo katarzo, porabimo kup robčkov in razbremenjni zapustimo dvorano.
Na začetku filma dobimo vpogled v tipično zvezo med žensko in moškim. Tako kot v vsaki vezi imata tudi ta dva svoje vzpone in padce, prepire in sprave. drug z drugim nista popolnoma zadovoljna, niti nista zadovoljna s svojo vezo. Ta veza pa postane idealna v trenutku, ko on umre. Začne ga idealizirati in neha živeti. Zapre se v stanovanje in žaluje za njim.
To je le eden od primerov, kako znamo ceniti ljudi, šele ko jih izgubimo. Dokler jih imamo ob sebi vidimo samo njihove napake, sploh ko se naši egoti bojujejo med sabo. Ko nekdo odide iz našega življenja, pa se zgodi zanimiv fenomen. Osebo začnemo gledati skozi rožnata očala in vidimo samo to kar smo izgubili, ne vidimo pa tega kar smo pridobili oz. nam to nič ne pomeni.
Tudi pogled skozi zgodovino nas uči, da večina vrhunskih umetnikov zaslovi šele po svoji smrti. Pa niti ne rabimo iti tako daleč skozi zgodovino. Poglejmo samo Toša Proeskega, njegovi cd-ji se po smrti bolje prodajajo kot prej. Časopisi so o njem več pisali po njegovi smrti, kot prej ko je bil živ. Seveda je še mnogo takšnih primerov iz sveta šovbiznisa Curt Cobain, Fredie Mercury,itd….
Kaj pa lahko naredimo zase? Vsi vemo, da je življenje kratko. Naši bližnji, ki so ta trenutek z nami, so lahko že naslednji trenutek nam odvzeti. Minljivosti se vsi zavedamo, pa čeprav se tako trudimo zatiskati oči. Potrebno je vsak dan prešteti blagoslove, ki smo jih deležni. Mogoče nam bo to pomagalo ceniti svoje bližnje dokler so še tu ob nami. Kaj nam pomaga, da za njimi v grob vpijemo lepe besede in izražamo vsa ta silna čustva, ko so mrtvi. Naše življenje je tukaj in zdaj.
Ga lahko tako polno izkoristimo, da ne bomo ničesar obžalovali, ko našega partnerja ali bližnjih ne bo več ob nas?
Ljudje smo izredno sebična bitja in nekaj ali nekoga pogrešamo šele ob njegovi izgubi predvsem zato, ker MI nimamo več izpolnjenih vseh naših potreb. Super je, ko imaš partnerja, ki te streže spredaj in zadaj in najbrž ga marsikdo celo ljubi oz. vsaj spoštuje, a ob izgubi pogreša predvsem tisto, kar je partner počel zanj in ne to, kar je partner bil.
Zato mislim, da pozitiven odgovor na tvoje zadnje vprašanje ne obstaja.
Ne vem zakaj mi je ob branju tega posta prisla na misel teorija navezanosti. O tem, kako pogosto, ko mama gre vstan, najbolj jočejo otroci, ki niso varno navezani. Na nek način tisti, varno navezani na svojega partnerja, morda lažje prebolijo izgubo. Čeprav mislim, da je v vsakem primeru težko. In da verjetno vsakdo kaj obžaluje…
Pozdravljeni!
To, o čemur govoriš je nažalost še preveč pogost pojav. Poznam vse preveč tipov, ki se v zvezi trudijo 100x manj kot njihova boljša polovica, ko jih pa ta postavi pred vrata, se pa spremenijo v ponižne kužke, k z žalostnimi oči prosijo za ponovno možnost.
Ne zavedajo se, da včasih druge priložnosti ne bo in zato se ne potrudijo za sedanjost in prihodnost, ampak za preteklost.
Zato vsem, ki imate probleme s tem svetujem, da vsakič ko ste jezni/razočarani/[vstavi poljubno neg. čustvo] na nekoga ki ga imate radi, raje pomislite na lepe trenutke s to osebo in na male stvari, ki vaju osrečujejo, namesto da se obesite na vsako celico ki ni ravno na pravem mestu.
NE JEMLJITE SI VSEGA ZA SAMOUMEVNO!! Bodite hvaležni za vse lepe in dobre stvari ki jih imate, namesto da ste jezni zaradi stvari, ki jih nimate, oz. ne morete dobiti.
Ljubezen bi lahko primerjali z zobmi… če jih umivaš redno, bodo ostali zdravi in ne bo jim prišlo na misel, da bi odpadli. Če pa odlagaš umivanje do točke, da postanejo piškavi, ti pa 24 urno štekanje na dan ne pomaga več, da bi zadevo spravil v prvotno stanje. In šele takrat se zaveš, kako je bilo prijetno, ko so bili zdravi in brez bolečih lukenj.
Spoštujte sebe IN DRUGE in za stvari, ki jih imate za samoumevne (npr. da vas ljubica ima rada, ne glede na vaše početje) raje pomislite kako bi bilo, če bi to izgubili, namesto, da razmišljate zakaj in kako bi lahko bilo boljše.
Grega