Komentarji na: P.S. Ljubim te – šele ko te ni več

Avtor: Grega

Grega — Wed, 06 Aug 2008 09:19:59 +0000

Pozdravljeni!
To, o čemur govoriš je nažalost še preveč pogost pojav. Poznam vse preveč tipov, ki se v zvezi trudijo 100x manj kot njihova boljša polovica, ko jih pa ta postavi pred vrata, se pa spremenijo v ponižne kužke, k z žalostnimi oči prosijo za ponovno možnost.
Ne zavedajo se, da včasih druge priložnosti ne bo in zato se ne potrudijo za sedanjost in prihodnost, ampak za preteklost.
Zato vsem, ki imate probleme s tem svetujem, da vsakič ko ste jezni/razočarani/[vstavi poljubno neg. čustvo] na nekoga ki ga imate radi, raje pomislite na lepe trenutke s to osebo in na male stvari, ki vaju osrečujejo, namesto da se obesite na vsako celico ki ni ravno na pravem mestu.
NE JEMLJITE SI VSEGA ZA SAMOUMEVNO!! Bodite hvaležni za vse lepe in dobre stvari ki jih imate, namesto da ste jezni zaradi stvari, ki jih nimate, oz. ne morete dobiti.
Ljubezen bi lahko primerjali z zobmi… če jih umivaš redno, bodo ostali zdravi in ne bo jim prišlo na misel, da bi odpadli. Če pa odlagaš umivanje do točke, da postanejo piškavi, ti pa 24 urno štekanje na dan ne pomaga več, da bi zadevo spravil v prvotno stanje. In šele takrat se zaveš, kako je bilo prijetno, ko so bili zdravi in brez bolečih lukenj.
Spoštujte sebe IN DRUGE in za stvari, ki jih imate za samoumevne (npr. da vas ljubica ima rada, ne glede na vaše početje) raje pomislite kako bi bilo, če bi to izgubili, namesto, da razmišljate zakaj in kako bi lahko bilo boljše.
Grega

Avtor: tisa

tisa — Thu, 03 Apr 2008 19:54:06 +0000

Ne vem zakaj mi je ob branju tega posta prisla na misel teorija navezanosti. O tem, kako pogosto, ko mama gre vstan, najbolj jočejo otroci, ki niso varno navezani. Na nek način tisti, varno navezani na svojega partnerja, morda lažje prebolijo izgubo. Čeprav mislim, da je v vsakem primeru težko. In da verjetno vsakdo kaj obžaluje…

Avtor: Saša Gerčar

Saša Gerčar — Sat, 29 Mar 2008 14:51:23 +0000

Ljudje smo izredno sebična bitja in nekaj ali nekoga pogrešamo šele ob njegovi izgubi predvsem zato, ker MI nimamo več izpolnjenih vseh naših potreb. Super je, ko imaš partnerja, ki te streže spredaj in zadaj in najbrž ga marsikdo celo ljubi oz. vsaj spoštuje, a ob izgubi pogreša predvsem tisto, kar je partner počel zanj in ne to, kar je partner bil.
Zato mislim, da pozitiven odgovor na tvoje zadnje vprašanje ne obstaja.