Dejstvo je, da je otrok oče odraslega. Pomembne osebe iz našega otroštva imajo na nas ogromen vpliv, prav tako vplivajo na nas razni dogodki, vrstniki, stvari. Kako pa vplivajo na nas pravljice? Zakaj imajo otroci tako radi pravljice?

Že mi se v tem svetu včasih počutimo nemočni, kaj šele otroci. Pravljice pa dajejo upanje v čarobno rešitev. Otroku omogočajo preživeti situacije, ki bi se jim drugače zdele brezizhodne. Zanimiv pogled v povezavi z življenjskim scenarijem in pravljicami sem našala v knjigi TA today.

Scenarij ponuja magične rešitve za reševanje osnovnih problemov, ki so ostali nerazrešeni v otroštvu: kako dobiti brezpogojno ljubezen in sprejemanje. Kot odrasli nam je težko izpustiti to čarovnijo, kajti kot otroci smo se večkrat identificirali s pravljico in naša fantazija je, da tudi mi lahko naše življenje naredimo pravljico in živimo srečno do konca svojih dni. Edini problem je ta, da pravljice zakrivijo iluzijo pri otrocih, da če hočeš, da se ti zgodi kaj dobrega, moraš prej biti velika žrtev, da si zaslužiš dobro.

Npr.: Če se hočeš oženiti s princem imaš na voljo zanimive izbire. Trdo delaš, sediš v pepelu in jočeš ter čakaš vilo, da prileti mimo in te pošlje na ples. Lahko poješ zastrupljeno jabolko ali se pičiš s strupenim vretenom v prst in čakaš moškega, ki naokoli poljublja mrtve ženske. Lahko pa se da zapreti v visoki stolp, pusti rasti lase in čaka nekoga, ki išče ženske v ustanovah. Lahko naokoli poljublja žabe, ali zveri spreminjaš v prince.

Če se hočeš poročiti s princeso so možnosti enako privlačne. Hodiš naokoli in poljubljaš mrtve ženske, ali iščeš ženske, ki so zaprte. Iščeš ženske, ki bežijo stran od tebe, ali pa hodiš naokoli in se obnašaš kot zver ali žaba. Če hočeš na koncu uspeti, moraš biti najprej grd in pustiti, da se norčujejo iz tebe.

Na osnovi pravljic dobimo lahko napačna prepričanja, ki se jih je težko znebiti. Sploh, če velikokrat padete v vlogo žrtve in se smilite sami sebi, raje preverite svoja prepričanja.

Sem pa včeraj tudi dobila eno zanimivo šalo, kot parodijo na pravljice. Mogoče je celo realen odraz sodobne ženske?

Pred davnimi časi je v deželi daleč od tod, za sedmimi gorami in tremi jezeri, lepa, samostojna in samozavestna princesa naletela na žabo. Žaba je skočila princesi v naročje in rekla: Sladka gospa, nekoč sem bil čeden princ, potem pa me je hudobna čarovnica začarala. En sam tvoj poljub je potreben, pa se bom spet spremenil v prisrčnega mladega princa, kakršen sem v resnici. Potem, ljuba moja, se lahko poročiva in si narediva dom v tvojem gradu, kjer mi boš lahko kuhala, prala,prenašala moje otroke in mi boš za vse večne čase hvaležna in srečna, ker lahko tako živiš.

… Ko se je tistega večera princesa mastila z rahlo ocvrtimi žabjimi kraki, se je hehetala sama pri sebi in si mislila: ma ko te ….!

0%

0%

Posted in: odnosi, psihoterapija | Comments(1)