Velikokrat nas drugi drugače doživljajo, kot se doživljamo sami. To področje, ki ga mi sami ne zaznamo in ga vidijo drugi, imenujemo slepa pega. Kadar nam nekdo očita določeno naše vedenje, ki za nas spada v področje slepe pege, ga zelo težko ali pa sploh ne razumemo. Ravno tako zlahka podcenimo njegove pohvale ali komplimente, ki se ravno tako nanašajo na področje slepe pege. Težko se je soočiti s svojo slepo pego, zato bodimo obzirni. Pri tem naj nas vodi naslednje misel, ki sem jo prebrala v tedniku 7D.
Najboljše, kar lahko naredimo drugim, ni to, da z njimi delite svoja bogastva, ampak da jim razkrijete njihova.
Ja sej je res. Maš prav.
To je pa že malo grozljivo, da o nečem par dni razmišljam, potem pa naletim na blog, ki piše točno o tem. Najprej Graham, potem Pavlina, zdaj ti.
Sem ravno te dni mislil napisat nekaj o tem, kdaj se nam bolj splača poslušati druge kot sebe, a mi je zmanjkalo podlage in volje. Mogoče pa tebe piči, Katja. Recimo kako anoreksična punca ne vidi, kar vidijo vsi ostali? Kako prižgati radar za slepo pego in varno ignorirati svojo popačeno predstavo?
Je pa treba upoštevati, da obstajata dve slepi pegi: tista pri tebi in tista pri drugih. Nihče ne vidi vsega; nekatere stvari so bolj “objektivne” od znotraj, iz tebe, druge od zunaj, od drugih k tebi. Največkrat pa bi potrebna kar kombinacija obojega za vsaj približno pravilno sliko – vendar je spet problem, da nihče ne pozna pravilne kombinacije – kaj je res? kaj ni res?