Me bo kdo še imel rad, če bom kdaj nemočna? Bo takrat kdo ob meni, ki mi bo brisal slino, ki me bo potrpežljivo hranil in menjal moje smrdeče plenice?
Dejstvo je, da se nam lahko življenje v sekundi obrne. V trenutku lahko postanem popolnoma odvisni od drugih. Imamo ob sebi človeka, ki bo z nami v slabem, v bolezni?

Po drugi strani se pa vprašam, a jaz bi lahko potlačila svoje sebične potrebe in skrbela za nekoga. Bi lahko svoje življenje posvetila nekomu, ki je nebogljen. Upam, da bom sposobna to narediti, če bo kdaj potrebno.
Včasih sem mislila, da ljudje, ki skrbijo za nepokretne, radi igrajo žrtve in in tako dobijo potrebne stroke.

Danes vem, da je tu velikokrat v ozadju velika plemenitost in mogoče največ kar lahko doprinesemo človečnosti v večnosti.

0%

0%

Posted in: odnosi |