• Big brother - ko so ljudje vredni manj kot podgane

    Včeraj sem malo gledala dogajanje v hiši Big brother. Vedno, ko ga gledam, imam občutek, da gledam podgane v nekem raziskovalnem laboratoriju. V vsaki škatli imajo eno skupino podgan in eksperimentatorji spreminjajo eksperimentalne pogoje.

    Read the rest of this entry »

    Vsak je boljši kot noben

    Za našo peergrupo transakcijske analize sem iz TA today prevedla poglavje o strokih. Ker se mi je zdelo zanimivo, sem ga malo skrajšala in priredila za blog. Stroki so zelo pomembni za nas in dajanje strokov močno vpliva na naše odnose in celotno naše življenje. Kaj sploh so stroki?

    Greste po cesti in srečate soseda, ki prihaja v vaši smeri, zaželi vam lep dan in se vam nasmehne. Vi se nasmehnete nazaj in odvrnete z enako željo. Pravkar ste si izmenjali »STROKE« s svojim sosedom. Stroke je enota prepoznavanja.

    Ta izmenjava strokov nam je večinoma tako blizu, da se je niti ne zavedamo več. Zamislimo si pa, da bi repriza dogodka potekala takole. Vi greste po cesti in srečate soseda, se mu nasmehnete , on pa gre mimo vas, kot da ste zrak. Kako bi se počutili?

    Če ste kot večina ljudi, bi bili zelo presenečeni nad neodzivom svojega soseda. Vprašali bi se, le kaj je narobe? Dejstvo je, da potrebujemo stroke in se počutimo prikrajšane, če jih ne dobimo.

    Eric Berne ustanovitelj transakcijske analize je opisal lakoto, ki jo izkusi vsakdo od nas. Vsi potrebujemo fizično mentalno stimulacijo, kar imenujemo dražljajska lakota.

    Temelji na izsledkih zelo znane raziskave Reneja Spitza, ki je opazoval dojenčke v domu za sirote. Bili so dobro hranjeni, čisti in na toplem. Vendar pa so kazali več fizičnih in čustvenih težav kot katerikoli drugi otroci, ki so jih vzgojile mame ali drugi skrbniki. Spitz je zaključil, da je otrokom primanjkovalo stimulacije. Cele dneve so lahko strmeli le v bele zidove svojih sob in so imeli le malo fizičnega kontakta z osebjem doma. Manjkalo jim je dotikanje, cartanje in božanje, ki bi ga v normalnih razmerah dobili od svojih staršev.

    Berne je izbral besedo stroke (božanje), ki se nanaša na potrebo otroka po dotiku. Kot odrasli, še vedno hrepenimo po fizičnemu kontaktu. Naučimo pa se tudi nadomestiti fizični dotik z drugimi enotami prepoznavanja. Nasmeh, kompliment, mrk pogled, žalitev - vse to so znaki, ki kažejo, da je bil naš obstoj prepoznan. Prepoznavna lakota je izraz, ki ga je Berne uporabil za opis potrebe po prepoznavanju s strani drugih.

    Stroki so lahko verbalni (pozdrav, pohvala,žalitev…) ali neverbalni (nasmeh, mrk pogled,…). Pozitivni stroki so tisti, ki jih prejemnik zazna kot pozitivne, negativne stroke pa zaznamo kot boleče. Iz tega bi lahko sklepali, da ljudje iščemo pozitivne stroke izogibamo pa se negativnim. To ne drži.

    V realnosti je vsak stroke boljši kot noben.

    To idejo podpira tudi zanimiva študija o podganah. Dve skupini podgan so v laboratoriju vzgajali v identičnih praznih škatlah. Ena skupina je dobivala parkrat na dan elektrošoke, druga pa nobenega dražljaja. Na presenečenje eksperimentatorjev se je skupina, ki je dobivala elektrošoke bolje razvijala, kot skupina brez dražljajev.

    Tudi mi smo kot podgane, da bi zadovoljili svojo lakoto po dražljajih uporabimo tako negativne kot pozitivne stroke. Kot otroci to instinktivno zaznamo. Vsi smo v zgodnjem otroštvu izkusili kako je ne dobiti pozitivnega stroka, ko si ga močno želiš. Tako smo iznašli različne načine, da dobimo negativne stroke, kljub njihovemu bolečemu učinku. Raje smo trpeli bolečine, kot ostali brez kakršnegakoli stroka.

    V odraslem življenju pogosto preigravamo ta vzorec iz otroštva in nadaljujemo z iskanjem negativnih strokov. To je izvor nekaterih vedenj, ki se zdijo samouničevalna.

    Kako upravljati s stroki pa mogoče enkrat v prihodnosti :).

    Pesem za mojo dušo

    Ne vem kako mi je ta pesem lahko ušla lani, sploh je nisem zaznala v medijih. Pa res je lepa in smiselna. Zadnje čase pa jo kar naprej slišim in to vedno takrat, ko jo najbolj rabim. Zelo mi je žal, da ni več takšnih pesmi kot je ta. Ki daje moč tistemu, ki jo posluša.
    Nekako sem se že odvadla poslušat besedila pesmi, večina pevk/pevcev itak jamra zaradi nesrečnih ljubezni. Hecno je to, da večina popularnih pesmi jemlje moč ljudem, prikazuje jih kot žrtve, igračke svoje usode. Mislim, zakaj bi nekdo jokal za enim moškim celo življenje, ko jih je pa toliko na svetu.

    Ta pesem pa daje energijo, še posebej če uspeš slišati besedilo. Eva Moškon ima super glas in očitno je, da zna tudi izbirati besedila. Mogoče se včasih še premalo zavedamo, kako vpliva na nas glasba, ki jo poslušamo. Vsekakor imajo besedila določen vpliv na nezavedni ravni. Zelo zanimiva mi je bila tudi raziskava dr. Masaru Emoto, ki ugotavljal vpliv glasbe na kristale vode. Naše telo je sestavljeno v veliki meri iz vode, kar lahko pomeni, da vpliva glasba tudi neposredno na obliko teh majhnih delčkov v našem telesu.

    V glavnem želim vam čimveč dobre glasbe, ki vam daje energijo. Spodnja pesem jo vsekakor daje meni :-D .

     

    Razprodaje so le odraz naše družbe

    Ja veliko ljudi je bilo na razprodajah in veliko stvari so si kupili. Če so zaradi teh stvari vsaj nekaj časa bili bolj srečni, se je nakup izplačal. Meni se sploh ne zdi čudno, da ljudje toliko kupujemo, saj nas na vsakem koraku po vseh čutilnih kanalih napadajo reklame. Razprodaje so res zelo oblegane, ogromno pa se proda tudi drugače. Trgovski centri se vedno bolj širijo in so tudi vedno bolj polni.

    Ljudje si ustvarimo svojo lastno realnost na osnovi informacij, ki prihajajo do nas. In ko že miljontič slišimo sporočilo, da nas bo določen izdelek resnično naredil bolj privlačne, srečne in uspešne, začnemo to tudi verjeti. To je isti proces, ki se zgodi ob odraščanju otroka. Kaj damo otroku, ko gre še kot malček v vrtec, najljubšo igračko seveda. Ta prehodni objekt otroka povezuje z mamo in mu otrok pripiše tudi določene človeške lastnosti ter tako laže prenese materino odsotnost. To je le začetek pripisovanja višjih pomenov stvarem in predmetom, ki nas spremlja skozi vse življenje.

    Read the rest of this entry »

    Najboljši je jutranji seks

    Seveda če jutranji seks vzamete kot sopomenko besede Petelinji zajtrk. Danes sem na teletekstu prebrala, da je Petelinji zajtrk najbolj gledan film leta 2007 v Sloveniji. Vsakogar, ki si je film ogledal ta podatek ne bo presenetil. Končno je namreč slovenska filmska produkcija uspela posneti ravno prav komercialen film, ki ga je začinila še z dobrimi in popularnimi igralci.

    Moram priznati, da me je k ogledu filma pritegnila predvsem moška igralska zasedba. Dario Varga in Primož Bezjak sta dobro odigrala svoji vlogi. Sploh Primož Bezjak je fenomenalen, spomnim se ga še iz srednješolskih mjuziklov, kjer je v predstavah res izstopal. Na tej povezavi najdete sliko Primoža Bezjaka v mlajših letih, ga prepoznate? V Petelinjem zajtrku je uspel lik odigrati tako naravno, da težko vidiš mejo med njim in likom. S Pio Zemljič sta se tudi lepo ujela v njunih vlogah. Vsekakor bi vsem priporočila ogled filma.

    Read the rest of this entry »

    « Previous Entries Next Entries »