Za našo peergrupo transakcijske analize sem iz TA today prevedla poglavje o strokih. Ker se mi je zdelo zanimivo, sem ga malo skrajšala in priredila za blog. Stroki so zelo pomembni za nas in dajanje strokov močno vpliva na naše odnose in celotno naše življenje. Kaj sploh so stroki?

Greste po cesti in srečate soseda, ki prihaja v vaši smeri, zaželi vam lep dan in se vam nasmehne. Vi se nasmehnete nazaj in odvrnete z enako željo. Pravkar ste si izmenjali »STROKE« s svojim sosedom. Stroke je enota prepoznavanja.

Ta izmenjava strokov nam je večinoma tako blizu, da se je niti ne zavedamo več. Zamislimo si pa, da bi repriza dogodka potekala takole. Vi greste po cesti in srečate soseda, se mu nasmehnete , on pa gre mimo vas, kot da ste zrak. Kako bi se počutili?

Če ste kot večina ljudi, bi bili zelo presenečeni nad neodzivom svojega soseda. Vprašali bi se, le kaj je narobe? Dejstvo je, da potrebujemo stroke in se počutimo prikrajšane, če jih ne dobimo.

Eric Berne ustanovitelj transakcijske analize je opisal lakoto, ki jo izkusi vsakdo od nas. Vsi potrebujemo fizično mentalno stimulacijo, kar imenujemo dražljajska lakota.

Temelji na izsledkih zelo znane raziskave Reneja Spitza, ki je opazoval dojenčke v domu za sirote. Bili so dobro hranjeni, čisti in na toplem. Vendar pa so kazali več fizičnih in čustvenih težav kot katerikoli drugi otroci, ki so jih vzgojile mame ali drugi skrbniki. Spitz je zaključil, da je otrokom primanjkovalo stimulacije. Cele dneve so lahko strmeli le v bele zidove svojih sob in so imeli le malo fizičnega kontakta z osebjem doma. Manjkalo jim je dotikanje, cartanje in božanje, ki bi ga v normalnih razmerah dobili od svojih staršev.

Berne je izbral besedo stroke (božanje), ki se nanaša na potrebo otroka po dotiku. Kot odrasli, še vedno hrepenimo po fizičnemu kontaktu. Naučimo pa se tudi nadomestiti fizični dotik z drugimi enotami prepoznavanja. Nasmeh, kompliment, mrk pogled, žalitev - vse to so znaki, ki kažejo, da je bil naš obstoj prepoznan. Prepoznavna lakota je izraz, ki ga je Berne uporabil za opis potrebe po prepoznavanju s strani drugih.

Stroki so lahko verbalni (pozdrav, pohvala,žalitev…) ali neverbalni (nasmeh, mrk pogled,…). Pozitivni stroki so tisti, ki jih prejemnik zazna kot pozitivne, negativne stroke pa zaznamo kot boleče. Iz tega bi lahko sklepali, da ljudje iščemo pozitivne stroke izogibamo pa se negativnim. To ne drži.

V realnosti je vsak stroke boljši kot noben.

To idejo podpira tudi zanimiva študija o podganah. Dve skupini podgan so v laboratoriju vzgajali v identičnih praznih škatlah. Ena skupina je dobivala parkrat na dan elektrošoke, druga pa nobenega dražljaja. Na presenečenje eksperimentatorjev se je skupina, ki je dobivala elektrošoke bolje razvijala, kot skupina brez dražljajev.

Tudi mi smo kot podgane, da bi zadovoljili svojo lakoto po dražljajih uporabimo tako negativne kot pozitivne stroke. Kot otroci to instinktivno zaznamo. Vsi smo v zgodnjem otroštvu izkusili kako je ne dobiti pozitivnega stroka, ko si ga močno želiš. Tako smo iznašli različne načine, da dobimo negativne stroke, kljub njihovemu bolečemu učinku. Raje smo trpeli bolečine, kot ostali brez kakršnegakoli stroka.

V odraslem življenju pogosto preigravamo ta vzorec iz otroštva in nadaljujemo z iskanjem negativnih strokov. To je izvor nekaterih vedenj, ki se zdijo samouničevalna.

Kako upravljati s stroki pa mogoče enkrat v prihodnosti :).

Posted in: odnosi, psihoterapija, razvoj potencialov, stres | Comments(3)

….je stavek, ki mi že od ponedeljka odzvanja v glavi. Slišala sem ga na predavanju g. Jožeta Gal-a v okviru Društva Joga v vsakdanjem življenju. Tako preprost, a tako resničen.

Govora je bilo tudi o karmi, o dobrih in slabih dejanjih, edini stvari, ki nas spremlja skozi vsa življenja. No ne bom se spuščala v filozofiranje o tem ali imamo samo eno ali več življenj, o tem lahko kaj napišem v naslednjem življenju, če obstaja :). Nekako me je ta karma spomnila na superego, čeprav ne gre za enakovredni stvari. Read the rest of this entry »

Posted in: psihoterapija, razvoj potencialov | Comments(0)

Čas je četrta dimenzija naše realnosti. Že Einstein je govoril, da ima vsak svoj osebni čas, ki enemu teče počasneje, drugemu hitreje. Vse je namreč relativno 

Prejšnji vikend smo na seminarju v Zagrebu delali s časovnimi linijami in ta koncept časovnih linij me je čisto prevzel. Predvsem pa čutim spoštovanje do dela s časovnimi linijami, ker je to zelo vplivno orodje, ki v rokah neizkušenega terapevta lahko včasih tudi škodi.

Časovna linija je produkt našega nezavednega uma, kjer se hranijo in kodirajo naši spomini. Časovna linija nam omogoči, da ločimo med preteklimi spomini, sedanjim doživljanjem in sanjami o prihodnosti. Večinoma je časovna linija nezaveden proces, ki se ga včasih bolj ali manj zavedamo.
Zanimivo je kako se časovne linije razlikujejo. Nekatere so ravne, druge valovite, tretje v obliki črke V, četrte potekajo ciklično. Pomembna je tudi smer v katero se odvijajo, kakšne barve so in kateremu času namenjamo največ pozornosti. Se bolj zadržujemo v preteklosti, smo človek sedanjosti ali pa večinoma zremo v prihodnost.

Zanimivo je tudi gibanje časa v naši zavesti, včasih migne kot blisk, drugič se vleče kot jara kača. Prvi pojav večinoma povezujem z nečem zanimivim, zabavnim, drugega pa z nečem dolgočasnim, neprijetnim. A ne bi bilo super, ko bi lahko počitnice, ki trajajo le en teden, v naši zavesti podaljšali za dva tedna in bi bili potem tudi bolj spočiti. Kaj pa če nekajminutni orgazem podaljšamo na pol ure? Baje je tudi to možno po besedah našega predavatelja Ihorja Atamaniuka ;).

Kaj pa moramo narediti za podaljšanje časa?

Deloholiki prosim, da tukaj nehate brati. Podaljašnje časa je namenjeno prijetnim, zanimivim stvarem in ne še večji zlorabi samega sebe. Zaprite oči in si zamislite svojo časovno linijo. Poglejte kakšne oblike je, kakšne barve, strukture. Določite sedanjost, preteklost in prihodnost. Sedaj si izberite časovno obdobje v prihodnosti, ki ga želite podaljšati. Začnite z urami. Mogoče vzamete naslednjo uro. Določite začetek in konec ure na svoji časovni liniji. Primite linijo na obeh koncih ure in počasi vlecite z rokami narazen. Narahlo in nežno, dokler se vam ne bo zdelo dovolj. Zapomnite si sliko raztegnjene linije in očasi odprite oči. Začnite uživati, to je vse kar morate še potem storiti. Za obisk pri zobozdravniku pa priporočam obraten proces.

Posted in: NLP, psihoterapija, razvoj potencialov, stres, time management | Comments(6)

Seveda če jutranji seks vzamete kot sopomenko besede Petelinji zajtrk. Danes sem na teletekstu prebrala, da je Petelinji zajtrk najbolj gledan film leta 2007 v Sloveniji. Vsakogar, ki si je film ogledal ta podatek ne bo presenetil. Končno je namreč slovenska filmska produkcija uspela posneti ravno prav komercialen film, ki ga je začinila še z dobrimi in popularnimi igralci.

Moram priznati, da me je k ogledu filma pritegnila predvsem moška igralska zasedba. Dario Varga in Primož Bezjak sta dobro odigrala svoji vlogi. Sploh Primož Bezjak je fenomenalen, spomnim se ga še iz srednješolskih mjuziklov, kjer je v predstavah res izstopal. Na tej povezavi najdete sliko Primoža Bezjaka v mlajših letih, ga prepoznate? V Petelinjem zajtrku je uspel lik odigrati tako naravno, da težko vidiš mejo med njim in likom. S Pio Zemljič sta se tudi lepo ujela v njunih vlogah. Vsekakor bi vsem priporočila ogled filma.

Read the rest of this entry »

Posted in: odnosi, psihoterapija, razvoj potencialov, seks, spolnost | Comments(0)

V naši ljubi Sloveniji še vedno nimamo zakona o psihoterapiji, kar v praksi pomeni, da se lahko vsaki norec razglasi za psihoterapevta in dela škodo ljudem v stiski. Potem se pa pogovarjamo o tem, koliko je samomorov in družinskih tragedij. Kako ne bo tega, če ni niti osnovnih pravil za neko splošno mentalno higieno. Eden izmed razlogov za to, da nimamo psihoterapevtskega zakona je seveda spet slovensko komolčarjenje. Tudi tukaj se bije boje med dvema združenjima psihoterapevtov.

Read the rest of this entry »

Posted in: psihoterapija | Comments(2)