Včeraj sva se z fantom, ki bo letos končal triletno srednjo šolo pogovarjala o njegovih kariernih ciljih. Najprej je v šali rekel, da bi bil rad doktor strojništva in se smejal na vsa usta. V drugi sapi pa je že zatrjeval, da njemu se sploh ne da toliko učiti.

No potem sem rekla, zdaj pa resno, kaj bi si želel postati? Odgovoril je, da si želi postati inženir strojništva, pa potem je že zopet sledila trditev, da njemu se pa res ne da toliko učiti. O.K. pustimo učenje, povej mi kaj moraš narediti, da se vpišeš na faks in ga končaš. Najprej moram zaključit triletno šolo, potem +2 program, zaključit maturo in se vpisat na faks ter ga končat. Vredu, to so koraki, ki jih je treba uspešno opravit.

Koliko več učenja bi moral povprečno vložiti na teden, da bi končal uspešno te korake. Njegov odgovor je bil 5 ur, pa potem zopet, saj se mi ne da toliko učit.

Vredu sem rekla pa narediva enostaven izračun:

Plača delavca s 3-letno srednjo šolo 500 EUR

Plača inženirja strojništva 2000 EUR

RAZLIKA 1500 EUR na mesec

Vprašanje je nato sledilo, kakšno plačo bi imel raje? Kaj mislite kakšen je bil odgovor, ja seveda ono za 2000 EUR.

No potem sva računala dalje: delovna doba za moškega je cca 40 let X12 mesecev = 480 mesecev x 1500 EUR = 720000 EUR

Se pravi okvirna razlika v plači je 720000 EUR,da se to doseže pa moraš vložit 5 ur več učenja na teden.

Do zaključka letnika: 20 tednov

+ 2 program: 2 leti x 40 tednov

strojni faks: 5 let x 40 tednov

SKUPAJ je to 300 tednov po 5 ur, kar znese skupaj 1500 ur

In koliko je potem v bistvu vredna ura tvojega učenja. Če delimo 720000 EUR s 1500 ur učenja, dobimo da je ena ura učenja vredna

480 EUR

No, a se splača učiti za tak denar? Odgovor je bil definitivno DA in motivacija vsekakor večja :).

Posted in: finance, razvoj potencialov | Comments(14)

Čas je četrta dimenzija naše realnosti. Že Einstein je govoril, da ima vsak svoj osebni čas, ki enemu teče počasneje, drugemu hitreje. Vse je namreč relativno 

Prejšnji vikend smo na seminarju v Zagrebu delali s časovnimi linijami in ta koncept časovnih linij me je čisto prevzel. Predvsem pa čutim spoštovanje do dela s časovnimi linijami, ker je to zelo vplivno orodje, ki v rokah neizkušenega terapevta lahko včasih tudi škodi.

Časovna linija je produkt našega nezavednega uma, kjer se hranijo in kodirajo naši spomini. Časovna linija nam omogoči, da ločimo med preteklimi spomini, sedanjim doživljanjem in sanjami o prihodnosti. Večinoma je časovna linija nezaveden proces, ki se ga včasih bolj ali manj zavedamo.
Zanimivo je kako se časovne linije razlikujejo. Nekatere so ravne, druge valovite, tretje v obliki črke V, četrte potekajo ciklično. Pomembna je tudi smer v katero se odvijajo, kakšne barve so in kateremu času namenjamo največ pozornosti. Se bolj zadržujemo v preteklosti, smo človek sedanjosti ali pa večinoma zremo v prihodnost.

Zanimivo je tudi gibanje časa v naši zavesti, včasih migne kot blisk, drugič se vleče kot jara kača. Prvi pojav večinoma povezujem z nečem zanimivim, zabavnim, drugega pa z nečem dolgočasnim, neprijetnim. A ne bi bilo super, ko bi lahko počitnice, ki trajajo le en teden, v naši zavesti podaljšali za dva tedna in bi bili potem tudi bolj spočiti. Kaj pa če nekajminutni orgazem podaljšamo na pol ure? Baje je tudi to možno po besedah našega predavatelja Ihorja Atamaniuka ;).

Kaj pa moramo narediti za podaljšanje časa?

Deloholiki prosim, da tukaj nehate brati. Podaljašnje časa je namenjeno prijetnim, zanimivim stvarem in ne še večji zlorabi samega sebe. Zaprite oči in si zamislite svojo časovno linijo. Poglejte kakšne oblike je, kakšne barve, strukture. Določite sedanjost, preteklost in prihodnost. Sedaj si izberite časovno obdobje v prihodnosti, ki ga želite podaljšati. Začnite z urami. Mogoče vzamete naslednjo uro. Določite začetek in konec ure na svoji časovni liniji. Primite linijo na obeh koncih ure in počasi vlecite z rokami narazen. Narahlo in nežno, dokler se vam ne bo zdelo dovolj. Zapomnite si sliko raztegnjene linije in očasi odprite oči. Začnite uživati, to je vse kar morate še potem storiti. Za obisk pri zobozdravniku pa priporočam obraten proces.

Posted in: NLP, psihoterapija, razvoj potencialov, stres, time management | Comments(6)

Včeraj sem bila na seminarju, ki sta ga organizirala Mori in Lisac. Šla sem pogledat, kaj je to, kar privabi 4000 ljudi v halo Tivoli. Kaj je skrivnost njunega uspeha?
Seveda si morate misliti, kako težko je psihologinji poslušati predavanje Smiljana Morija sestavljeno iz domislic pobranih od odličnih tujih predavateljev. Lisac je bil za odtenek boljši, a tudi še ni odkril hladne fuzije. Se pravi odgovora ne najdemo v izjemni strokovnosti, izrednemu znanju ali karizmatični retoriki. V tem sta dovolj dobra a ne izjemna. Ne me narobe razumeti, kapo dol pred njima, nehajmo s kritiziranjem in poglejmo, kaj se lahko naučimo od njiju.

Read the rest of this entry »

Posted in: finance, razvoj potencialov | Comments(9)

Zadnjič mi je en moj zelo bister prijatelj postavil zelo zanimivo vprašanje, kje je meja med pozitivnim razmišljanjem in zavajanjem samega sebe. To vprašanje vztraja že kar nekaj dni v mojih notranjih dialogih, a verjetno je to dilema, ki te spremlja celo življenje.

Že iz osnovne šole ven berem knjige, ki spodbujajo k pozitivnemu mišljenju. In opazila sem tudi zanimiv proces, ki se je dogajal ob branju takih in drugačnih knjig. Prebereš knjigo, si zelo navdušen, vse želiš spravit v akcijo, življenje je lepo in vse kaže na to, da nauki iz knjige delujejo. Sčasoma pa to nekako prerasemo in spet je vse po starem. Podobni problemi nas spremljajo skozi življenje kot prej in včasih se nam spet zazdi, da smo v začaranem krogu. Se pravi knjige niso pravi odgovor.

Kakšna je razlika med dreamerji in doerji? Med sanjači in tistimi, ki uspejo. Jaz bi rekla, da je odgovor v ceni, ki si jo pripravljen plačat. Veliko ljudi s katerimi se pogovarjam ima velike želje, jaz bi to, jaz bi ono, jaz bi tretje,… Na ravni izražanja želj, še imajo razjasnjene stvari, ko pa pride do pogovora zakaj ne naredijo tega ali onega, pa se ponavadi sproži plaz izgovorov. Na srečo ima NLPt zelo dobro metodo, ki se imenuje Ciljni model. Ta metoda je navidez zelo enostavna, preprosta, ampak iz nje lahko toliko razbereš, meni takoj pove, a si je oseba zastavila realno dosegljiv cilj. Je pa zelo super stvar za kliente, dobijo neposredno povratno informacijo o svoji trenutni situaciji. Kje se nahajajo na poti do cilja, kakšne ovire morajo premagati, kako močno si želijo cilj in najpomembneje, ali so pripravljeni plačati ceno, ki jo cilj od njih zahteva.

Dejstvo je, da ima vse svojo ceno. Sami se moramo odločiti, a smo jo pripravljeni plačati. Gledam nekatere svoje zelo uspešne prijatelje in prijateljice, mislim kapo dol res so veliko dosegli. So že prave managerske zvezde. Priznam, včasih jim zavidam. Velikokrat pa se dobro zavedam, da se nisem pripravljena odpovedat prostim popoldnevom, druženju s prijateljicami, prespanim nočem, ležernim vikendom.

Sami pri sebi moramo vedeti kako daleč smo pripravljeni iti in v glavi ohraniti le tiste cilje, za katere smo pripravljeni plačati ceno, ki jo zahtevajo. Drugače je naša pozornost preveč razpršena in potem se res vrtimo v enem in istem krogu.

Posted in: finance, razvoj potencialov, vodenje | Comments(5)

Glavni vzrok, da pišem blog je Saša. Dobra prijateljica, ki me vedno znova uvaja v praktično uporabo sodobne tehnologije in nenehno širi moja obzorja. Ko mi je pred kakšnim letom rekla, zdaj je pa čas da začneš pisat blog, sem jo samo pisano pogledala. Mislila sem si, jaz pa blog, prosim te, kdo bi to sploh bral?

Ampak Saša se ni dala in je idejo o blogu vztrajno ponavljala, dokler ni povzročila kognitivne disonance v mojem umu. No pa sem si rekla zakaj pa ne. Prvi začetki segajo v maj, nato je bil dolgi premor, nekaj sem dala gor oktobra, resneje sem pa začela blogati novembra. Moram priznati, da ni bilo lahko začeti, opogumil me je števec branosti ter objave v Drugem svetu in Blogoroli.

Danes greva praznovati eno lepo okroglo številko branosti mojega bloga. Nikoli si nisem mislila, da bo toliko ljudi bralo moje prispevke, še manj pa da se bo ta številka nabrala že po slabih 3 mesecih. Saša hvala za spodbude, povratne informacije, znanje o pisanju blogov in vso tehnično pomoč.

Hvala tudi vam, ki berete moj blog, hvala Drugemu svetu, Blogoroli in Blogosu, ker ste.

Blog je res eno posebno doživetje, neka druga dimenzija mene same, mojih misli in občutkov. Moje mikrovesolje

Posted in: razvoj potencialov | Comments(0)