Seveda se eksperiment začne že z izbiro ljudi, ki sodelujejo v eksperimentu. Zanimivo je to, da dobijo psihologi zadolženi za selekcijo natančen opis osebnostnih lastnosti, ki jih morajo imeti tekmovalci. Vsak izmed tekmovalcev mora imeti določeno patologijo in je izbran na podlagi tega. Končni izbor naredijo verjetno na podlagi fotogeničnosti.

Razne naloge, ki jih morajo narediti stanovalci, so načrtovane tako, da ciljajo na določeno patologijo posameznega stanovalca. 90% odstotkov konfliktov, izbruhov ter ostalih stvari je predvidenih in spretno zmanipuliranih. A ni smešno, da imajo v tem času živali zagotovljenega več dostojanstva kot ljudje.

In potem nam psihologom na faksu trobijo o etičnosti in nas morijo s tem, kako načrtovati etične raziskave. Pa prosim vas. Problem je samo v tem, da v psiholoških raziskavah ni denarja. Big brother je dober primer tega, v kakšna početja lahko pripraviš ljudi, če jim obljubiš veliko nagrado.

Odkrito rečeno se mi ljudje, ki nastopajo v Big brotherju, zelo smilijo. Spretno načrtovana marketinška akcija jih oropa zasebnosti in dostojanstva v dneh, ko bivajo v hiši. Seveda so se sami odločili za to. Samo vprašanje je, če se zavedajo, da bo celoten čas nekdo pritiskal na njihovo najbolj bolečo točko, pa kakšne posledice to pusti. Kje je tukaj kakšen etični kodeks.

Zanimiva je ta naša zahodna kultura, s prstom kažemo na revne države v Afriki, bližnjem in daljnem vzhodu, kako kršijo človekove pravice. Tukaj pa omogočimo peščici ljudi, da prodajo svoje dostojanstvo za tisoče evrov oz. vsi razen enega se zastonj pustijo zajebavat v glavo. Seveda nekateri zaradi svojih patologij še uživajo pri tem. Pa dajte reveže raje poslati psihoterapevtu, kot pa da dovolite, da se pol Slovenije naslaja nad njihovimi težavami.

Očitno se pač najdejo kompatibilne patologije ustvarjalcev oddaje, tekmovalcev in gledalcev, ki se medsebojno hranijo. Jaz bi dala vsakemu od tekmovalcev glavno nagrado. Za to kar dajo skozi, so v vojnih časih nekatere imenovali heroje in jim podelili odlikovanja, sedaj pa so še slabše vrednoteni kot podgane v raziskovalnih laboratorijih.

Psihično mučenje je očitno v naši kulturi še vedno zaželjeno. Zakaj bi se delali fine. Big brother je odraz kulture v kateri živimo. Mogoče nekateri res previsoko cenimo ljudi in v njih vidimo nekaj več kot živali. Ob gledanju Big brotherja res lahko začneš dvomiti o tem, da smo kaj več kot živali.

Greste po cesti in srečate soseda, ki prihaja v vaši smeri, zaželi vam lep dan in se vam nasmehne. Vi se nasmehnete nazaj in odvrnete z enako željo. Pravkar ste si izmenjali »STROKE« s svojim sosedom. Stroke je enota prepoznavanja.

Ta izmenjava strokov nam je večinoma tako blizu, da se je niti ne zavedamo več. Zamislimo si pa, da bi repriza dogodka potekala takole. Vi greste po cesti in srečate soseda, se mu nasmehnete , on pa gre mimo vas, kot da ste zrak. Kako bi se počutili?

Če ste kot večina ljudi, bi bili zelo presenečeni nad neodzivom svojega soseda. Vprašali bi se, le kaj je narobe? Dejstvo je, da potrebujemo stroke in se počutimo prikrajšane, če jih ne dobimo.

Eric Berne ustanovitelj transakcijske analize je opisal lakoto, ki jo izkusi vsakdo od nas. Vsi potrebujemo fizično mentalno stimulacijo, kar imenujemo dražljajska lakota.

Temelji na izsledkih zelo znane raziskave Reneja Spitza, ki je opazoval dojenčke v domu za sirote. Bili so dobro hranjeni, čisti in na toplem. Vendar pa so kazali več fizičnih in čustvenih težav kot katerikoli drugi otroci, ki so jih vzgojile mame ali drugi skrbniki. Spitz je zaključil, da je otrokom primanjkovalo stimulacije. Cele dneve so lahko strmeli le v bele zidove svojih sob in so imeli le malo fizičnega kontakta z osebjem doma. Manjkalo jim je dotikanje, cartanje in božanje, ki bi ga v normalnih razmerah dobili od svojih staršev.

Berne je izbral besedo stroke (božanje), ki se nanaša na potrebo otroka po dotiku. Kot odrasli, še vedno hrepenimo po fizičnemu kontaktu. Naučimo pa se tudi nadomestiti fizični dotik z drugimi enotami prepoznavanja. Nasmeh, kompliment, mrk pogled, žalitev – vse to so znaki, ki kažejo, da je bil naš obstoj prepoznan. Prepoznavna lakota je izraz, ki ga je Berne uporabil za opis potrebe po prepoznavanju s strani drugih.

Stroki so lahko verbalni (pozdrav, pohvala,žalitev…) ali neverbalni (nasmeh, mrk pogled,…). Pozitivni stroki so tisti, ki jih prejemnik zazna kot pozitivne, negativne stroke pa zaznamo kot boleče. Iz tega bi lahko sklepali, da ljudje iščemo pozitivne stroke izogibamo pa se negativnim. To ne drži.

V realnosti je vsak stroke boljši kot noben.

To idejo podpira tudi zanimiva študija o podganah. Dve skupini podgan so v laboratoriju vzgajali v identičnih praznih škatlah. Ena skupina je dobivala parkrat na dan elektrošoke, druga pa nobenega dražljaja. Na presenečenje eksperimentatorjev se je skupina, ki je dobivala elektrošoke bolje razvijala, kot skupina brez dražljajev.

Tudi mi smo kot podgane, da bi zadovoljili svojo lakoto po dražljajih uporabimo tako negativne kot pozitivne stroke. Kot otroci to instinktivno zaznamo. Vsi smo v zgodnjem otroštvu izkusili kako je ne dobiti pozitivnega stroka, ko si ga močno želiš. Tako smo iznašli različne načine, da dobimo negativne stroke, kljub njihovemu bolečemu učinku. Raje smo trpeli bolečine, kot ostali brez kakršnegakoli stroka.

V odraslem življenju pogosto preigravamo ta vzorec iz otroštva in nadaljujemo z iskanjem negativnih strokov. To je izvor nekaterih vedenj, ki se zdijo samouničevalna.

Kako upravljati s stroki pa mogoče enkrat v prihodnosti .

Prejšnji vikend smo na seminarju v Zagrebu delali s časovnimi linijami in ta koncept časovnih linij me je čisto prevzel. Predvsem pa čutim spoštovanje do dela s časovnimi linijami, ker je to zelo vplivno orodje, ki v rokah neizkušenega terapevta lahko včasih tudi škodi.

Časovna linija je produkt našega nezavednega uma, kjer se hranijo in kodirajo naši spomini. Časovna linija nam omogoči, da ločimo med preteklimi spomini, sedanjim doživljanjem in sanjami o prihodnosti. Večinoma je časovna linija nezaveden proces, ki se ga včasih bolj ali manj zavedamo.
Zanimivo je kako se časovne linije razlikujejo. Nekatere so ravne, druge valovite, tretje v obliki črke V, četrte potekajo ciklično. Pomembna je tudi smer v katero se odvijajo, kakšne barve so in kateremu času namenjamo največ pozornosti. Se bolj zadržujemo v preteklosti, smo človek sedanjosti ali pa večinoma zremo v prihodnost.

Zanimivo je tudi gibanje časa v naši zavesti, včasih migne kot blisk, drugič se vleče kot jara kača. Prvi pojav večinoma povezujem z nečem zanimivim, zabavnim, drugega pa z nečem dolgočasnim, neprijetnim. A ne bi bilo super, ko bi lahko počitnice, ki trajajo le en teden, v naši zavesti podaljšali za dva tedna in bi bili potem tudi bolj spočiti. Kaj pa če nekajminutni orgazem podaljšamo na pol ure? Baje je tudi to možno po besedah našega predavatelja Ihorja Atamaniuka .

Kaj pa moramo narediti za podaljšanje časa?

Deloholiki prosim, da tukaj nehate brati. Podaljašnje časa je namenjeno prijetnim, zanimivim stvarem in ne še večji zlorabi samega sebe. Zaprite oči in si zamislite svojo časovno linijo. Poglejte kakšne oblike je, kakšne barve, strukture. Določite sedanjost, preteklost in prihodnost. Sedaj si izberite časovno obdobje v prihodnosti, ki ga želite podaljšati. Začnite z urami. Mogoče vzamete naslednjo uro. Določite začetek in konec ure na svoji časovni liniji. Primite linijo na obeh koncih ure in počasi vlecite z rokami narazen. Narahlo in nežno, dokler se vam ne bo zdelo dovolj. Zapomnite si sliko raztegnjene linije in očasi odprite oči. Začnite uživati, to je vse kar morate še potem storiti. Za obisk pri zobozdravniku pa priporočam obraten proces.