Ha, zelo morbidna vprašanja boste rekli. Seveda se strinjam. A ni hecno, da o najbolj gotovi stvari v našem življenju, najmanj razmišljamo in tudi najmanj vemo. Danes sem bila na drugem pogrebu v tednu dni, oba pokojna sta bila samska, eden se je bližal 40im drugi 50im. Oba sta umrla na kolesu. Eden je bil bolj samotarski, drugi bolj družaben tip in temu primerno je bilo tudi ljudi na vsakem pogrebu.

Ko tako poslušaš govore ob grobu se vprašaš, kaj je to kar šteje, ko si samo prah v žari? Šteje to da se te spominjajo množice, kot so se npr.: Drnovška, ali je več šteje to, da se te tistih par ljudi spominja z ljubeznijo. Šteje več, da si dosegel vse možne nazive, ali šteje to, da si pomagal ostarelim sosedom, ko so potrebovali pomoč. Verjetno šteje oboje. Kaj šteje več, bomo vedeli šele, ko nas ne bo več. Oz. a bomo sploh vedeli?

Ob gledanju ljudi na pogrebu, se vedno vprašam zakaj jočemo. Je to zato, ker se soočamo z lastno minljivostjo ali se nam smilijo svojci? Po moje je tu več projekcije, kot empatije z umrlim. Pokojni so tako rešeni skrbi, bolečin, raznih težav, čeprav ne vemo, kaj nas čaka v onostranstvu. Zanimivo je, da večina religij uči, da je na oni strani bolje. Skrbi nas za sebe, kaj bo z nami ko umremo. Še bolj se jočemo zaradi ljudi, ki so ob nas. Le kaj bodo oni brez nas. Je to sebičnost ali alruizem, če si ne moremo predstavljati, kako bodo drugi živeli brez nas.

Smrt je bila na žalost že večkrat del mojega življenja, odpeljala je nekaj čudovitih ljudi v onostranstvo. Zelo sem jim hvaležna, da so bili del mojega življenja, od njih sem dobila veliko. Včasih jim pa tudi zamerim, da so me tako hitro zapustili.

Res me zanima, se za našimi življenji skriva smiselna urejenost in pravičnost ali je vse en k……. kaos, kogar dobijo tega potunkajo.

Odgovor vam pošljem čez 7 desetletij iz onostranstva

Test vam poda vaš spalni profil in usklajenost z vašim ritmom življenja, najdete pa tudi nekaj dobrih nasvetov za boj proti nespečnosti oz. za boljši spanec.