• Strah nas je svojih moči

    Prejšnji vikend sem bila na seminarju Roberta Diltsa na Dunaju, ki je bil res fenomenalno izpeljan.Še vedno se mi zdi, kot da premlevam nekatere teme v glavi. En del seminarja se mi je še posebej vtisnil v spomin.

    Velikokrat opazujem ljudi, ki hodijo mimo. Vsak nosi s sabo svojo zgodbo. Na žalost je na prvi pogled več nesrečnih zgodb kot srečnih. Ljudje zelo radi predajo svojo moč. Zakaj?

    Naš največji strah je, da imamo neomejeno moč. Kdo pa sem jaz, da bi bil srečen in uspešen? Kdo pa si sploh ti, da ne bi bil srečen in uspešen. Le kako se lahko sploh tako zelo pomanjšamo. Strah nas je odgovornosti, ki jo imamo do sebe in svojega življenja.

    Moji klienti včasih potrebujejo samo dovoljenje, da ponovno uporabijo moč, ki jim je dana. Šele potem se začno stvari odvijati na bolje. Zahtevajte svojo moč nazaj. Vzamite jo nazaj od pojmov, institucij in drugih ljudi v vašem življenju. Moč je v vas, samo uporabite jo.

    Meja med pozitivnim razmišljanjem in samoprevaro

    Zadnjič mi je en moj zelo bister prijatelj postavil zelo zanimivo vprašanje, kje je meja med pozitivnim razmišljanjem in zavajanjem samega sebe. To vprašanje vztraja že kar nekaj dni v mojih notranjih dialogih, a verjetno je to dilema, ki te spremlja celo življenje.

    Že iz osnovne šole ven berem knjige, ki spodbujajo k pozitivnemu mišljenju. In opazila sem tudi zanimiv proces, ki se je dogajal ob branju takih in drugačnih knjig. Prebereš knjigo, si zelo navdušen, vse želiš spravit v akcijo, življenje je lepo in vse kaže na to, da nauki iz knjige delujejo. Sčasoma pa to nekako prerasemo in spet je vse po starem. Podobni problemi nas spremljajo skozi življenje kot prej in včasih se nam spet zazdi, da smo v začaranem krogu. Se pravi knjige niso pravi odgovor.

    Kakšna je razlika med dreamerji in doerji? Med sanjači in tistimi, ki uspejo. Jaz bi rekla, da je odgovor v ceni, ki si jo pripravljen plačat. Veliko ljudi s katerimi se pogovarjam ima velike želje, jaz bi to, jaz bi ono, jaz bi tretje,… Na ravni izražanja želj, še imajo razjasnjene stvari, ko pa pride do pogovora zakaj ne naredijo tega ali onega, pa se ponavadi sproži plaz izgovorov. Na srečo ima NLPt zelo dobro metodo, ki se imenuje Ciljni model. Ta metoda je navidez zelo enostavna, preprosta, ampak iz nje lahko toliko razbereš, meni takoj pove, a si je oseba zastavila realno dosegljiv cilj. Je pa zelo super stvar za kliente, dobijo neposredno povratno informacijo o svoji trenutni situaciji. Kje se nahajajo na poti do cilja, kakšne ovire morajo premagati, kako močno si želijo cilj in najpomembneje, ali so pripravljeni plačati ceno, ki jo cilj od njih zahteva.

    Dejstvo je, da ima vse svojo ceno. Sami se moramo odločiti, a smo jo pripravljeni plačati. Gledam nekatere svoje zelo uspešne prijatelje in prijateljice, mislim kapo dol res so veliko dosegli. So že prave managerske zvezde. Priznam, včasih jim zavidam. Velikokrat pa se dobro zavedam, da se nisem pripravljena odpovedat prostim popoldnevom, druženju s prijateljicami, prespanim nočem, ležernim vikendom.

    Sami pri sebi moramo vedeti kako daleč smo pripravljeni iti in v glavi ohraniti le tiste cilje, za katere smo pripravljeni plačati ceno, ki jo zahtevajo. Drugače je naša pozornost preveč razpršena in potem se res vrtimo v enem in istem krogu.

    Česa dober HR manager ne sme zamuditi

    No pa sem končno dočakala objavo za svetovni HR kongres, ki bo 14. do 17. aprila 2008 v Londonu.  CIPD je res potreboval celo večnost, da je pripravil stvari. Za prejšnje kongrese smo se lahko prijavljali že 1 leto prej. Sicer si še nisem oprostila, ker sem morala lanski svetovni HR kongres v Singapurju spustiti zaradi službenih obveznosti, ampak bomo to nadoknadli v Londonu :).

    Sem pa se super imela na svetovnem HR kongresu v Rio de Janeiru. Tako, da vsi HR managerji, ki daste kaj nase, pojdite na ta kongres. Če že vas drugi kongresi razočarajo, vas ta definitivno ne bo.

    London sicer ni neka eksotična destinacija, pa še pristojbina za kongres je svinjsko draga, so pa zelo kvalitetni predavatelji, da o networkingu z drugimi udeleženci ne govorimo. Karkoli vas še zanima, najdete na naslednji povezavi 12th World HR Congress.

    A je sprava sploh potrebna?

    Moram priznati, da mi gre že pošteno na živce govorjenje o levih in desnih, belih in rdečih, bogatih in revnih.  Vsi smo krvavi pod kožo, vsi imamo svoje dobre in slabe trenutke. Vsem bije srce v prsih, vsi smo veseli, ko je nekdo dober z nami in vsi jočemo, ko nas nekdo prizadene. Vsi se borimo za srečo v življenju in vsi se upiramo nepravičnosti.

    Strah pred drugačnostjo izhaja iz omejenosti v naših glavah. Predsodki se rodijo iz nepoznavanja. Koliko stvari ali jeznih besed oprostite prijatelju, ki se ločuje in je na koncu z živci. Neznana trgovka pa vas lahko samo nejevoljno pogleda in že se boste šli jokat poslovodji, pa ima mogoče ta trgovka pol ure strme hoje do doma, kjer jo čakata ostarela mati in sin, s katerima živi v stari razpadajoči hiši brez kopalnice. Ja če bi vedeli, rečete bi ravnali drugače.

    Ko delam mediacijo med klienti, mi najbolj pomaga metoda chunk up. Pri kateri iz banalnih razhajanj na nivoju vedenja z iskanjem nadrednih pojmov, klienti kmalu ugotovijo, da si pa na nivoju vrednot želijo popolnoma isto. In potem se čudijo, kak so si podobni, pred pol ure sta se pa skoraj raztrgala zaradi pasje hišice. Iščimo podobnosti, ne razlike!

    Tako si levi in desni želijo mir in blaginjo za Slovenijo, samo eden bi šel po levi poti, drugi pa po desni. Če ne bi bili tako čustveno obremenjeni s preteklostjo in bi znali racionalno razmišljat, bi ugotovili, da je včasih boljša leva, včasih je boljša desna. Pač oznaki leva in desna rabimo, da se imamo o čem pogovarjat in hecat, pa da si politiki služijo plačo.

    Delitve nastanejo zaradi psihičnih motenj posameznikov, ki se želijo uveljaviti, da zadostijo pomanjkanju ljubezni iz otroštva.  In dokler bomo verjeli, da res obstajajo levi in desni, bomo tudi mi samo sužnji lastne patologije.