Velikokrat opazujem ljudi, ki hodijo mimo. Vsak nosi s sabo svojo zgodbo. Na žalost je na prvi pogled več nesrečnih zgodb kot srečnih. Ljudje zelo radi predajo svojo moč. Zakaj?

Naš največji strah je, da imamo neomejeno moč. Kdo pa sem jaz, da bi bil srečen in uspešen? Kdo pa si sploh ti, da ne bi bil srečen in uspešen. Le kako se lahko sploh tako zelo pomanjšamo. Strah nas je odgovornosti, ki jo imamo do sebe in svojega življenja.

Moji klienti včasih potrebujejo samo dovoljenje, da ponovno uporabijo moč, ki jim je dana. Šele potem se začno stvari odvijati na bolje. Zahtevajte svojo moč nazaj. Vzamite jo nazaj od pojmov, institucij in drugih ljudi v vašem življenju. Moč je v vas, samo uporabite jo.

Že iz osnovne šole ven berem knjige, ki spodbujajo k pozitivnemu mišljenju. In opazila sem tudi zanimiv proces, ki se je dogajal ob branju takih in drugačnih knjig. Prebereš knjigo, si zelo navdušen, vse želiš spravit v akcijo, življenje je lepo in vse kaže na to, da nauki iz knjige delujejo. Sčasoma pa to nekako prerasemo in spet je vse po starem. Podobni problemi nas spremljajo skozi življenje kot prej in včasih se nam spet zazdi, da smo v začaranem krogu. Se pravi knjige niso pravi odgovor.

Kakšna je razlika med dreamerji in doerji? Med sanjači in tistimi, ki uspejo. Jaz bi rekla, da je odgovor v ceni, ki si jo pripravljen plačat. Veliko ljudi s katerimi se pogovarjam ima velike želje, jaz bi to, jaz bi ono, jaz bi tretje,… Na ravni izražanja želj, še imajo razjasnjene stvari, ko pa pride do pogovora zakaj ne naredijo tega ali onega, pa se ponavadi sproži plaz izgovorov. Na srečo ima NLPt zelo dobro metodo, ki se imenuje Ciljni model. Ta metoda je navidez zelo enostavna, preprosta, ampak iz nje lahko toliko razbereš, meni takoj pove, a si je oseba zastavila realno dosegljiv cilj. Je pa zelo super stvar za kliente, dobijo neposredno povratno informacijo o svoji trenutni situaciji. Kje se nahajajo na poti do cilja, kakšne ovire morajo premagati, kako močno si želijo cilj in najpomembneje, ali so pripravljeni plačati ceno, ki jo cilj od njih zahteva.

Dejstvo je, da ima vse svojo ceno. Sami se moramo odločiti, a smo jo pripravljeni plačati. Gledam nekatere svoje zelo uspešne prijatelje in prijateljice, mislim kapo dol res so veliko dosegli. So že prave managerske zvezde. Priznam, včasih jim zavidam. Velikokrat pa se dobro zavedam, da se nisem pripravljena odpovedat prostim popoldnevom, druženju s prijateljicami, prespanim nočem, ležernim vikendom.

Sami pri sebi moramo vedeti kako daleč smo pripravljeni iti in v glavi ohraniti le tiste cilje, za katere smo pripravljeni plačati ceno, ki jo zahtevajo. Drugače je naša pozornost preveč razpršena in potem se res vrtimo v enem in istem krogu.

Sem pa se super imela na svetovnem HR kongresu v Rio de Janeiru. Tako, da vsi HR managerji, ki daste kaj nase, pojdite na ta kongres. Če že vas drugi kongresi razočarajo, vas ta definitivno ne bo.

London sicer ni neka eksotična destinacija, pa še pristojbina za kongres je svinjsko draga, so pa zelo kvalitetni predavatelji, da o networkingu z drugimi udeleženci ne govorimo. Karkoli vas še zanima, najdete na naslednji povezavi 12th World HR Congress.