Podjetje je veriga, kjer mora vsakdo opraviti svojo funkcijo in zadolžitve, če tega ni stvari škripajo. Tako se lahko zgodi, da ti 500.000 EUR vredna prijava na razpis gre po zlu, zato ker je oseba zadolžena za pošto, pač to pozabila. Pri tem niti ne krivim te osebe, ampak krivim osebo, ki jo je na takšno delovno mesto nastavila.

Prav tako se mi toži že po naši redni čistilki. Pridna kot čebelica in zgovorna. Sedaj, ko je na dopustu so naše pisarne samo senca prejšnje čistoče, da o tem, da spet zmanjkuje wc papirja ne govorimo. Gospe, ki jo nadomeščajo, pač tega ne delajo s srcem.

Upam, da bomo nekoč doživeli miselnost, da so vsi zaposleni v podjetju enakovredni. Da se vrednost nekoga ne meri z odgovornostjo pozicije ali višino plače. Odkrito povedano, če bi naša čistilka odšla, bi jo bolj pogrešala, kot marsikoga drugega pri nas

Potepanje po Hrvaškem, Črni gori in Bosni, je bilo lepo in nepozabno.

Prva postaja je bila Korčula, kjer ni bil problem dobiti majhne hišice na samem v lepem zalivu. Lastnik je v ponudbo vključil še čolni in ribe po želji. Večina dni je minevala v miru, brez ljudi in hrupa civilizacije. Popoln odklop je res prijal moji duši.

Druga postaja je bil Mljet, z bolj neprijazno obalo od Korčule. Vožnja s čolnom je dolgotrajna, preden sploh lahko najdeš plažo. Ni bilo nobene hišice za najet, pa je bilo treba vzeti apartma. Je pa res lepo v nacionalnem parku, saj lahko vidiš leščurje v vodi, ljudi pa je tudi ogromno.

Tretja postaja je bil Dubrovnik, namesto celega dneva, kot je bilo sprva planirano, sta mi bili dovolj dve uri gneče in prepotenih turistov. Da o vročini in navitih cenah ne govorimo.

Četrta postaja je bilo predmestje Budve, kjer nam je sobarica razložila, da danes peva neki amerikanac, ali sutra če biti prava stvar - Dino Merlin. Na žalost sem ob polnoči ob gledanju TV ugotovila, da je bil ta amerikanec Lenny Kravitz.

Peta postaja je bila etno vas na poti iz Nikšiča v Sarajevo. Majhne kolibe zbite iz lesenih desk so bile zelo simpatične, hrana je bila odlična. Rafting na Tari pa je bil zelo počasen.

Šesta in zadnja postaja je bila v Sarajevu. Hotelsko sobo z jakuzijem je zasenčila driska in bruhanje, ki so jo nekateri dobili od vode v etno vasi, čeprav so jo domačini odsvetovali. Dva dni Sarajeva je bilo potrebno za ozdravitev in nato je sledila vrnitev domov.

Sedaj počasi prebiram maile, pošto, perem kopalne brisače in se počasi vračam v realnost. Ni mi lahko ;), res je bi dober dopust.